Veš tisto, ko ti v obdobju odraščanja in tudi kasneje v življenju govorijo: »Sprejmi se. Imej se rada takšno, kakršna si.«? No, moram reči, da s tem, kako biti zadovoljna sama s sabo, nisem nikdar imela težav. Po eni strani sem imela srečo, da sem bila vedno športne postave, po drugi strani pa sem kar hitro v življenju dojela, da je treba najprej imeti rad samega sebe, šele nato imaš lahko rad druge. Zdaj se boš pa vprašal(a), kaj ima to veze s sedanjim življenjem, kjer sem 24 ur najprej mama, šele nato karkoli drugega (punca, hčerka, prijateljica, mentorica, podjetnica…)?

No, ti pojasnim.

Ko sem konec februarja rodila s carskim rezom, sem vedela, da bom morala načrt, kako se vrniti k športu, spremeniti. Da bo dlje trajalo in da nikoli več ne bo, kot je bilo. Sprva sem opustila misel na poletni večerni jogging –  4 mesece po porodu namreč telo za to še ni nared. Jogging odpade, v poštev pridejo le sprehodi z vmesnimi postanki, kjer naredim par vaj. A to ni isto kot tek po trim stezi, v objemu narave. Potem sem opustila misel na 2x tedenski obisk fitnesa – ker mi časovno ne znese vozit se iz Črnomlja v Novo mesto samo zaradi treninga, tamala pač postavlja svoj urnik, ki se mu moram prilagodit. Potem sem si rekla: »OK, bom pač enkrat tedensko hodila na vadbo mamic z dojenčki, vmes pa telovadila doma!« In sem videla, da tudi to ne bo šlo – ker biti na nekem fiksnem urniku (četrtek ob 10.00, ko v NM poteka vadba), pogosto odvisna od vremena, hkrati pa na polno dojiti otroka… ne, sistem se ne obnese, pa če si še tako želim. Pa ne gre za to, da bi iskala izgovore… preprosto, logistika, kako se iz Črnomlja v NM odpravit na vadbo in pri vsem tem še uživat, se ni izšla.

Ostala mi je torej še zadnja možnost – da telovadim doma, vaje pa si pogledam prek Youtube-a oziroma preberem par člankov na to temo. Storila sem to nekajkrat, v blokec zapisovala vaje, ki sem jih naredila (da bom lahko spremljala napredek), čutila sem musklfiber naslednji dan, potem pa… mrk… minil je teden, celo dva, ko telovadbe ni bilo. No, razen če ne štejem vsakodnevnega nošenja tamale po rokah, kar gotovo je svojevrsten fitnes…  Posledice? Stopnjevanje nezadovoljstva. Razočaranje. Jeza. Ker se mi vrsto let ni zgodilo, da bi »pozabila nase«, da ne bi izpolnila obljube, ki sem si jo dala. Ker sem si dovolila, da (zaenkrat) neizpolnjena želja po redni vadbi tudi po porodu postane pritisk, ki me duši in jezi. Ker sem v vsakodnevnem tempu, ki ga narekuje skrb za otroka in gospodinjstvo, postala čisto nekdo drug. In da si takšna nisem všeč.

Potem pa mi je v nekem trenutku, ko sem po dojenju, v prijetno zatemnjeni in ohlajeni spalnici, ležala na postelji in gledala mirno, zadovoljno dete, kako spančka tik ob mojih prsih, »kapnilo«. Dojela sem, da je popolnoma nepomembno, ali sem v zadnjih tednih (beri: pripravah na poletje!) zmanjšala obseg okoli pasu… ali je v moji omari oblekica po zadnji modi… ali sem se pohvalila na FB z novo fotko iz fitnesa … ali dobro izgledam v kopalkah… Vse to je larifari, bedarija, da se s tem sploh obremenjujem. Moj fant mi ni nikdar rekel kaj takega, da bi imela razlog za skrb…  če se je pohecal glede trebuščka, ki je tak, kot bi bila v 4. mesecu nosečnosti,  sem vedela, da me nima zaradi tega nič manj rad.

Priznam, da sem v želji po vlogi fit mame skorajda »pregorela« in prehitro pozabila na tisto, kar je edino pomembno – imeti rad sebe takšnega kot si. Pozabila sem, da me manj centimetrov okoli pasu ne bo osrečilo – par let stare hlače ali ozke oblekice, ki so bile že več sezon v omari, tako ali tako niso več za nobeno rabo, jih bo pa zato toliko bolj vesela kakšna punca/ženska, ki si novih oblek ne more privoščiti.

Pozabila sem, da je edino, kar šteje, LJUBEZEN. Zato si bom zdajle, popolnoma brez slabe vesti, privoščila ogromno porcijo sladoleda, ker si je tako zaželelo moje srce. Ne bom se mu odpovedala niti na letošnjem morskem dopustu, kjer bom ponosno oblekla nove kopalke,  pokazala poporodni trebušček, dojila najino tamalo in uživala z ljudmi, ki vedo, da smisel življenja ni v vitkem stasu, ampak v tem, da sprejmeš sebe takšnega, kot si. Šele nato lahko namreč širiš pozitivno energijo med ljudi.”