Jezen sem nase, ker sem mu to obljubil. Bedak! Pisati najbolj preživeto zgodbo, kar jih je in jo predstaviti kot nekaj zanimivega … vse prej kot lahko.

piše: Jure Marolt
Gleda izza moje rame, ko tipkam. Popravi si očala in nekaj mrma, spušča tiste zvoke, ki so znani le starejšim moškim.
»Pa si prepričan, da si bo to želela,« ga vprašam?
»Ja, ja, presrečna bo,« mi odgovori. Pogledam ga, medtem ko vame bolšči tisti lev, ki ga ima tetoviranega na svoji desnici in ki iz leta v leto bolj bledi. »Pa ne bi zgodbe vsaj malo priredila, da bo bolj zanimiva?« vprašam upajoč.
»Ne! Nijak!«, zavpije. Včasih se še malo spozabi, še posebno takrat, ko ga kaj iztiri.
»V redu, v redu, nikar se ne razburjam,« ga pomirim. »Začni govoriti.«

Poletje 1984, pardon, 1985, me je že popravil. Družina Filip se iz takratne Češkoslovaške, natančneje iz Češkega Brna, tistega lepega mesta s tistim prečudovitim gradom, odpravi na težko pričakovani poletni dopust. Zakaj so si za počitniško destinacijo izbrali ravno malo vas Zavalatica na hrvaškem otoku Korčula, me še vedno bega. Milan je bil takrat tečen dvajset in še nekaj letnik, ki je najbolj sovražil tovrstne dopuste, ki jih je že dolgo tega prerasel – vsaj po njegovem mnenju, no. Vedno je bil stlačen na zadnjem sedežu s svojo mlajšo sestro Milado in goro prtljage. Milan in Milada, kako trapasta imena, si je vedno mislil. Skoraj 24 ur so potrebovali, da so prišli do Zavalatice. »Končno,« si je mislil Milan, »sedaj se lahko umaknem.«

Od apartmaja do morja je bila precej kratka pot, le nekaj stopnic. Tisti dan je sonce pripekalo z neverjetno močjo, zato se je zaščitil s čepico. »Takrat še nismo uporabljali sončnih krem«, mi veselo doda. Morje je bilo čudovito, v njem si videl vsak kamenček. Bilo je tudi nekaj drevesne sence, v katero si se lahko umaknil tej divji pripeki. Pogled se mu ustavi pod enem teh dreves. Tam leži mlado dekle v pikčastih enodelnih kopalkah s knjigo v rokah. Morda pa ta dopust le ne bo tako napačen, si misli.

Hitro steče do apartmaja in se preobleče v kopalke. Čeprav mama vpije, da bo kmalu kosilo, ga to ne zanima. Ko priteče do drevesnih debel, opazi, da mladenka že pospravlja svojo brisačo. Zazre se ji oči, ko gre mimo njega in se ji sramežljivo nasmehne. Črnooka, črnolasa deklica se mu nasmehne nazaj. Ponosen sam nase in na svoj podvig veselo skoči iz pomola v mrzlo vodo in med plavanjem sanjari naprej.

Naslednji dan, ko po zajtrku pride do plaže, je včerajšnja muza zopet pod istim drevesom. Odloči se, da jo ogovori. Ker ne ve, kje je njen dom, se predstavi kar v svoji polomljeni angleščini. Dekle mu pove, da je Tina in da je iz Slovenije, sosednje države. Sedaj ima najlepši obraz, kar jih pozna, tudi ime. Milan kar žari, ko hiti naprej razlagati svojo zgodbo. Da so prišli včeraj v njihovi Ladi – ona je prišla še dan prej v rumeni stoenki -, da ima zelo rad morje, le nerad hodi še vedno okoli s starši – njo starši ne motijo toliko kot njen starejši brat -, da rad igra nogomet in posluša rock – ona pa rada pleše in posluša vse, čisto vse.

Tudi popoldne se je pridružil Tini pod njunim drevesom; kako je v mladih letih vse preprosto, takoj je postalo njuno drevo. Ugotovila sta, da sta isto stara in imata rada enake reči; sladoled, sprehode, plavanje. Že sem hotel dodati, da naj mi pokaže eno osebo, ki ji te reči niso ljube, pa sem se raje ugriznil v jezik. Ona dela v tovarni zdravil, on je vajenec v časopisni hiši. Gleda jo v oči in se zave, da so te oči nekaj najlepšega na svetu. Črne kot noč so njegovo zavetje pred vsem slabim, ki ga je prej mučilo. Ona ima rada njegove svetle lase, ki se zaradi morske soli tako lepo valovijo. Zanima jo, zakaj ima tetoviranega leva na svoji roki. Milan ji pove, da mu je zdaj že žal, pred tremi leti pa se mu je to zdela odlična ideja. Ker je lev tudi po horoskopu, še doda. Ona pa je vodnarka, januarsko dete.

»Milan,« se zasmeji Tina. »Milani so pogosti tudi pri nas. Klicala te bom kar Mili. Doma imam kolegico, ki jo kličemo Mili. Mili moj.« Ob tem se začne naglas smejati, medtem ko je naš Mili presrečen že zato, ker njegova glava počiva v njenem naročju.

Sleherni trenutek tega poletja – poletja 1985 – sta preživela en z drugim. Že po treh dneh je začelo Milana skrbeti, kaj bo, ko bo počitnic konec. Spet ena tistih izpetih poletnih romanc. Poizkušala sta se ljubiti, zvečer, na plaži, ko ni bilo nikjer nikogar, pa je bilo vse skupaj zelo naporno. Trema je bila prisotna pri obeh in le stežka sta na koncu oba zaključila zadevo tako, kot se spodobi. Z zadovoljujočim orgazmom (pisec teh vrstic se tukaj osebnostno zgraža nad nepotrebnimi podrobnostmi).

Zvečer sedita na pomolu – v vseh štirinajstih dneh sta videla zelo malo zelo majhne Zavalatice – in se učita češčine in slovenščine. Ker sta si jezika precej podobna, je prvotna raba angleščine vedno manj zaželena. »Jutri nočem domov,« žalostno prigovarja Tina na njegovo uho. »Če ostanem tukaj, ostaneš tudi ti?«

Njen naslov si je zapisal na tri različne lističe, v primeru, da bi kakšnega od njih izgubil. Povsem brezpredmetno, ker si ga je že dolgo tega zapomnil. Nad mlini 48, 8000 Novo mesto, Slovenija. Na poti nazaj, zopet v tistem nagužvani Ladi, je bilo teh nekaj besed in številk njegova rešilna bitka. V glavi je sestavljal svoje prvo pismo. Rekla mu je, da mu bo vedno pisala. Vedno, ne glede na vse.

Tukaj Milan prekine svojo zgodbo in steče v spalnico ter se vrne s pismom. »Moje prvo pismo, ki sem ji ga napisal,« vzhičeno pove. »Takrat sem ga prepisal. Poslušaj.«

Tina,

Ne maram začeti z draga Tina ali najboljša Tina ali kaj temu podobnega, ker še nisem našel pridevnika, ki bi te znal opisati. Hkrati mislim, da ena beseda ne more opisati nekaj tako čudovitega, kot si ti. Grozno je zopet v službi. Ampak odkril sem sodelavca, ki je iz Slovenije! Si lahko misliš, Mitja mu je ime. Iz Domžal je. Druživa se in on me uči slovenščine. Pravi, da je najtežja stvar dvojina. Jaz in ti, mi pravi, midva. Dva. Tega v češčini ne poznamo. Dvojina je prelepa, kaj ni? Tina in Mili. Midva. Tina, me kaj pogrešaš? Najtežje so noči. Sedim na balkonu in gledam v zvezde. Kot da bi mi lahko utrinek prinesel tebe. Pogosto se sprašujem, kaj počneš. Kako se imaš v službi, kaj se pogovarjaš s prijateljicami, ali še vedno nosiš okoli vratu tisti verižico, ki sem ti jo kupil na placu. Ne maram naključij. Povezujem jih z več slabimi kot dobrimi stvarmi. Tako ne verjamem, da si bila ravno ti naključno tam pod tisto drevesno košnjo. Tisto najino deblo, na katerega sem s ključem več dni zapovrstjo drgnil najini imeni in za nagrado dobil tisti veliki žulj. Pogrešam tvoje bujne ustnice, tvoje kodre. Vonj tvojih las, ko si se opravila v večerno obleko, preden sva šla na sprehod. Tisti sladoled, s katerim si si zapacala taisto obleko. Ne vem, kaj naj ti še napišem. Ti začni kakšno temo, tebi gre to bolje. To imam rad pri tebi, veš? To tvojo vedoželjnost.

Opravičujem se zaradi nečitljive pisave – kot izgovor naj mi služi le dejstvo, da sem moški.

Mili

Zakaj hudiča ne pišeš sam, če si takrat tako rad kracal, si mislim. On pa kar gleda v to pismo s solznimi očmi in nadaljuje …

Tako sta si pisala redno, nekaj let zapovrstjo. Čeprav se jo je vedno manj živo spominjal, je ni zato nič manj pogrešal. Pošiljala sta si slike. Ona je bila tista, ki mu je »ukazala«, naj si postriže dolge lase, ki mu ne pašejo.

»Zgledaš kot Čeh, mi je napisala!«, zakriči Milan.

Ko tri mesece ni dobil njenega pisma, je skoraj znorel. Ni vedel več, kaj naj saj s sabo. Ali si ji je kaj zgodila, ali ga ne mara več, ali si je našla koga drugega … Pogovora o tem sta se vedno izogibala. Nikoli nista govorila o ljudeh, ki so jima bili blizu v njunem vsakdanu. Verjetno sta se bala odziva drugega. V svojem stanju manične raztresenosti je v službi vzel dvotedenski dopust in se usedel v tisto isto Lado, ki je bila sedaj že njegova last. Smer Slovenija.

Saj ni točno vedel, kaj ji naj reče, ko je stal pred njenimi vrati. Obrisal si je noge v predpražnik, pogoltnil žvečilko, ki jo je imel v ustih in pozvonil. Srce mu je bilo kot še nikoli poprej, ko vrata odpre mišičasti moški, oblečen le v kratke hlače, z jamicama v licih. »Ja?«, ga vpraša s svojim globokim glasom. Milan dobesedno zmrzne v tem trenutku. Trenutek, ki se je njemu zdel neskončno dolg. Bulji v moškega pred sabo in ne izusti niti zloga. Ta ponovi svojo vprašanje in Milan se le otrese nenadne paralize in vpraša: »A je Tina doma?«
»Samo malo«, mu odgovori možak. »Tina!«, se zadere, ko se odpravi v notranjost hiše. »Tina! Zate je.«

Medtem pa on zopet beži. Nazaj proti tistemu staremu hotelu, kjer si je najel sobo. Nazaj, čim dlje od tukaj, kjer je Tina v objemu drugega. Teče in se spotakne ob robnik ter telebne in si ob tem preseka ustnico, katera začne krvaveti. »Mrcha!«, zarenči srdito in gre naprej.

Celo noč ni zatisnil očesa. Gleda v stop v temi, vendar vidi le njene oči. Oči, ki so prav tako globoko črne.

Naslednji večer zbere pogum in se zopet vrne do njenega praga. Poslovil se bom enkrat za vselej, si misli. Vrata zopet odpre tisti možak in razpotegne nasmeh, ki ga sestavlja 32 bleščeče belih zob, tistih, ki pri zobozdravniku slišijo le puhlice v stilu ‘če bi vsak imel takšne zobe, kot jih imate vi, bi bili zobarji brez dela.’ »Tino iščeš, ne? Takoj pride.«

In res pride. Še lepša, kot si jo je zapomnil. Takoj se mu obesi za vrat in ga strastno poljubi. »Pa menda se nisi včeraj ustrašil mojega bratca«, se mu zasmeji. Milan rabi trenutek, dva – trenutek ali dva preveč, če smo iskreni –, da se mu situacija le izriše v vsej svoji preprostosti. Brat. Njegova nova najljubša beseda. Lepša od dvojine.

Naslednjih nekaj dni sta kot rit in srajca. Podoživljata svoj letni dopust, samo da ni morja. Hodita po stranpoteh mesta in se smejita drug drugemu. »Zakaj mi nisi več pisala?,« jo vpraša Milan.

»Nisem več zmogla,« mu odgovori. »Bolela me je vsaka črka, vsaka beseda, ki sem jo napisala. List papirja ni mogel nadomestiti tega, kar sem imela s tabo. Imela sem občutek, da bom znorela. Zato sem raje prenehala, preden sem zablodila še globlje, v brezno, kjer mi ne bi bilo več rešitve.« Objameta se, medtem ko na klopci gledata rečno obličje v vsej njeni zelenkasti veličini.

»Veš tisti kolega Mitja, o katerem sem ti pisal?« nagovori Tino naslednji dan. »No, nekako pozna možaka, ki me je pripravljen zaposliti tukaj, v Novem mestu. Opravljal bi podobno delo kot doma.«

Aha, tako so se torej včasih dobivale zaposlitve. Izobrazba, CV-ji in razgovori na stran.

Tina iz sebe izusti nek nedosegljiv visok cvileči zvok in mu tako sunkovito skoči v objem, da oba pristaneta na tleh.

»Mili«, mu tiho reče, »nekaj ti še nisem povedala. Sina imam in …« Milan prekrije njena usta s svojo dlanjo in ji reče: »To ni noben problem, Tina.«

»Ne, ne razumeš …«, nadaljuje Tina, ko jo Milan strastno poljubi in ji za trenutek odvzame dar govora. Tako gre od tega trenutka naprej. Kadar preveč govori, jo pač poljubi.

»Pika. Si zadovoljen?«, ga vprašam.
»Presrečen«, mi odgovori. »Zamisli si šele pogled tvoje mame, ko ji boš to prebral za njen rojstni dan. Petdeset je res lepa številka. Sploh ne ve, da sem prepisal tisto prvo pismo,« radosten doda.
»Ampak zakaj jaz, zakaj ne ti?«, ga vprašam.
»Ker govoriš bolje slovensko kot jaz, ker veš, kako Tina rada vidi, da pišeš in ker sem se tako odločil! Ni debate,« Milan odločno doda.
»Dobro, dobro,« se vdam v usodo. »Samo še nekaj? Star sem sedemindvajset. Če malo preračunam, bi bil potem lahko jaz spočet na tisti »naporni« poletni večer …?«
Stari se samo zasmeji. Nič več, zasmeji se, obrne in odide iz sobe. Če sem že otrok tako nerodnega spočetja, si vsaj lažje razlagam svojo osnovnošolsko gimnastično nespretnost, ko mi je bil preval naprej težji kot vsak esej.