Priznam, odvisna sem… Od jutranje kave, ki poživi telo in duha… od objemov in nežnih dotikov ljubljene osebe… od sprehodov ob morju in sončnih zahodov… Od športa, brez katerega ne mine dan … od pogleda na čudovite modre učke… Jaaa, odvisna sem, priznam!  In neizmerno srečna, ker ta odvisnost ne potrebuje nobenih zdravil!

Moj dragi bi k temu dodal zagotovo še vsaj eno stvar – odvisna sem od fotkanja in objavljanja na Facebooku. Se strinjam, a le delno!

Fotoaparat, ki ga v zadnjih letih pogosto nadomešča mobilni telefon, je pač nepogrešljiv del opreme v novinarskem poklicu. Četudi nisem vedno v vlogi novinarke, pa še danes ob svojih vsakodnevnih doživetjih ne morem brez njega. Najina tamala prehitro raste (vem, tako kot vsi dojenčki… ker čas res hitro mineva!), njenim navihanim učkom, nasmejanemu obrazku in gibom, s katerimi nas očara vsak dan znova itd., se enostavno ne morem upreti. In vem, da bom čez čas s ponosom in veseljem pregledovala fotke – tako tiste na računalniku kot družinske albume. Ja, točno to! Album, ki ga prelistaš lahko vedno znova in znova, k slikam pa dodaš še kak komentar, je zame še vedno bistveno lepši, kot pa milijon slik na računalniku.

Pred kratkim smo bili skupaj na krajšem morskem oddihu v Portorožu. Hvaležni smo za družinsko kolegico, ki živi v Luciji in nam je že večkrat dala vedeti, da smo pri njej več kot dobrodošli. Pa smo šli malo na potep, sprememba okolja včasih tako zelo paše! In seveda, kljub temu, da smo šli le za 3 dni, je bil avto poln do zadnjega kotička… itak, ko pa že samo voziček in otroška oprema zavzameta cel prtljažnik. Sem kaj pozabila doma? Itak, da sem… Zase vzela preveč za oblečt, za tamalo premalo… kljub rezervnim oblačilom in preračunavanju, koliko potrebuje. Nič groznega, sem pač kakšne hlačke in bodi oprala na roke in je bila zadeva rešena. Tu res ne kompliciram. Dojenček potrebuje ljubezen mame in očeta, nego in skrb… lula in kaka pa tako kot mi, odrasli… le da ga je treba večkrat preobleči. Za pravi (daljši) morski dopust, ki nas čaka avgusta, bom že vedela – raje v kovčku več zanjo kot zame.

No, fotoaparata seveda nisem pozabila vzeti, saj sem vedela, da nočem ovekovečit družinskim trenutkov na obali samo z mobilnim telefonom. Sicer zdaj, ko sem že doma, vem, da sem samo enkrat vzela fotkič s sabo do obale, a bolje enkrat kot nobenkrat.  Priznam pa, naredila sem bistveno manj fotk kot bi jih verjetno še pred leti.  Po mnenju dragega še vedno preveč, ker vsakič, ko sem hotela kaj slikat, je skorajda zavil z očmi ali pa pripomnil kaj v stilu: “A dej, spet?” Ja, priznam… odvisna sem od škljocanja in vem, da mi bo tudi on nekoč hvaležen, da sem vendarle zabeležila nekaj trenutkov našega prvega skupnega morskega pohajkovanja. Po drugi strani pa…

Če sem še pred leti, ko sem recimo bila na kakšnem koncertu, prireditvi, izletu… fotkala vsepovprek, pa še snemala zraven (in kasneje seveda teh posnetkov skorajda nikoli več nisem pogledala!), se zdaj precej bolj zavedam, kako minljivo je življenje, kako hitro mineva čas in kako pomembno je, da uživamo v sedanjem trenutku. Lepota sončnega zahoda, trenutek, ko se mala nasmehne, ali pa občutki, ko uživam v objemu ljubljene osebe – to je nekaj, kar ne potrebuje stalnega “škljocanja” in bahanja s fotkami po Facebooku ali kakšnem drugem družabnem omrežju. Tu in tam delim kaj bolj osebnega tudi z javnostjo, večina pa ostane “na varnem”.

Bolj kot to, da druge npr. obveščam, kje pijem kavo ali se sladkam s tortico, mi je pomembno, da dejansko UŽIVAM v okusih, v pogledu, ki se razprostira s terase ali balkona, v dobri družbi. Pomembno mi je, da ČUTIM ljubezen, da se ZAVEDAM trenutka.

Kar pomisli… si na koncertu priljubljenega glasbenika/ce, pa namesto, da bi s popolnim zavedanjam poslušal/a oz. gledal/a nastop, ti snemaš s telefonom – posnetek je (to vidiš kasneje, ko ga celo enkrat ali dvakrat pogledaš!) zvokovno obupen, slika tresoča oziroma zamegljena… trenutek vrhunskega nastopa pa je minil in ga ne bo več nazaj. Ali pa sediš ob obali, piješ kavo (ali pivo, koktejl… karkoli ti je pač dobro!), zreš v morje, dihaš svež zrak… zakaj bi te čudovite trenutke “pokvaril/a” s škljocanjem, potem pa še nadaljnjih nekaj minut (ki se hitro lahko razvlečejo v uro!) urejala fotke prek telefona, se povezal/a s FB, Instagramom, e-pošto?! Škoda, res škoda je, da pustimo takim trenutkom, da minejo na način, da zremo v mobilca, namesto, da bi še bolj uživali.

Sama se še nisem povsem uspela “odklopit”, priznam. Verjetno se nikoli povsem ne bom. Sem pa precej zmanjšala uporabo mobilnega telefona v vsakdanjem življenju. Zavedam se namreč, da uživam zase, ne za druge, in da mi tega, kako živim, res ni treba razgalit pred celim svetom in iskat potrditve pri drugih. Pa tudi kava v živo, z osebo, ki jo imam rada, je precej slajša kot tista na filtersko obdelani fotki na Instagramu.

Sleherni dan našega bivanja je neulovljiv biser v nizu draguljev na unikatni ogrlici življenja. Izkoristi dan!