Laura Štine je že vrsto let predana trebušnemu plesu, svoje znanje in izkušnje posreduje številnim plesalkam v naši regiji. Pred tednom dni pa je izpolnila svojo dolgoletno željo in se naučila prvih vragolij na snegu. Razen nekaj modric na kolenu in »musklfibra« se je iz Kranjske Gore vrnila nasmejana in navdušena. Kako tudi ne, ko pa je izpolnila svoje dolgoletne sanje. In kot pravi, prvič zagotovo ni bilo zadnjič.

Želja, da bi se preizkusila v deskanju na snegu (v nadaljevanju: bordanje), v 28-letni Novomeščanki Lauri Štine tli od osnovnošolskih let, ko so prirejali tečaje. »A takrat ni bilo denarja, niti opreme in prave priložnosti. Pa se je zavleklo vse do letos, ko sem si rekla, da je dovolj in da grem v akcijo. Povrh vsega imam še prijatelja iz študentskih let, ki je učitelj smučanja in bordanja in me je povabil v Kranjsko Goro ter mi ponudil pomoč pri pridobivanju osnovnega znanja in veščin.”

Dvodnevna izkušnja bo Lauri ostala v spominu za vse življenje. Zanjo je bil podvig pravzaprav prvo srečanje s smučiščem, vlečnico in vzdušjem na belih strminah. Samo opremo za bordanje si je sposodila v Kranjski Gori, oblačila pa si je letošnjo zimo kupila prav z namenom, da se prvič poda na sneg. Potrebovala je torej še nekoga, ki zadevo že obvlada. »Želja je bila ogromna, da se naučim, preizkusim. Zaupala sem prijatelju s fakultete, učitelju smučanja, in njegovemu bratu, učitelju bordanja. Rekla sem si: ‘Če mi bo šlo, super, bom nadaljevala, če ne, pač bom vsaj vedela, da sem poskusila.’ In je šlo…« Individualne ure so ji zelo koristile, čeprav je bila v Kranjski Gori le dva dni. Od prvotnega držanja za roke, osnovnih navodil, kako zavezati čevlje in kako ohranjati ravnotežje, je Laura postopoma izvedela še marsikaj drugega. »Prvi dan na snegu nisem čutila nobenega strahu, prej navdušenje, ker je bilo vse novo, neznano, polno adrenalina. Drugi dan, ko je bil čas za zavoje in sem bila tudi že bolj hitra, je pa bilo prisotnega nekaj strahu. Potem sem še dvakrat padla na kolena in sem hotela kar obupati,« priznava Laura. A je vztrajala.

Kondicijsko je bila na svoje prve borderske podvige dobro pripravljena, saj tudi na treningih trebušnega plesa stalno izvajajo vaje za moč, predvsem za stegenske mišice in za splošno telesno kondicijo. »Trebušni ples in bordanje nimata neke povezave. No, je pa res, da sem jaz v svojih prvih trenutkih na snegu uporabljala kar precej plesnih gibov. Tudi roke so načeloma sproščene, jaz sem jih sprva držala v plesni poziciji,« v smehu pove Laura, ki že razmišlja, da se znova vrne na sneg. Želi si obnoviti znanje in ga še nadgraditi, če bo vse po sreči, bo to storila prvi vikend v marcu. Se pa ob tej priložnosti še enkrat iskreno zahvaljuje svojemu prijatelju, Mateju Kalanu, učitelju smučanja, ki ji je omogočil, da izpolni svojo dolgoletno željo, ter Janu Udermanu, ki jo je potrpežljivo učil prvih veščin deskanja na snegu.