Dež povsem narahlo kaplja, sem na postelji avtodoma neposredno pod njegovim okencem. Gledam kaplje, všečen pogled. Danes pišem brez kakršnegakoli koncepta ali predhodnega razmišljanja, pa da vidimo, kam me tok misli zanese. Sem že omenil, da dežuje? Če bi imel možnost izbire, bi si zaželel vsak dan sončna obdobja z rahlim pišem vetra in deževne noči.

piše: Jure Marolt
Razmišljujoči dež. Ko so misli neusklajene, nejasne, nedosledne, a mogočne. iPod mi je šel po gobe, posledica zmočenega dna moje seksi leder poštarske torbe. Jebemti. Ampak se začuda glede tega ne razburjam preveč. Pač, materialna dobrina, nič več. Pojem zato v glavi, neuglašeno, glasno in izredno iritirajoče, ampak na srečo je lastnik te glave precej tolerantna oseba, še posebej do samega sebe. Pogosto lovim trenutke, ki me izpopolnjujejo. Ko dosežem to redko nirvano, se je pa bolestno oklepam in stremim k njenemu čim daljšemu obstanku. Kar je svojstvena bedarija, saj ne vem, kaj lahko pričakujem od svojega naslednjega koraka, naslednjega diha. Zlajlana teorija, vem, ampak, kaj pa če je na njej nekaj več. »’cause in this moment i feel so alive…«

Obožujem trenutke, dogodke in predvsem ljudi, ki me oživljajo! Tisti, ki poskrbijo za hitrejše bitje mojega srca, ki poskrbijo za tisti trapasti, nepreračunljivi nasmešek na mojem obrazu, nerazumljiv vsem ostalim. Kdo pa hoče razumeti ves svet? Vse, kar ga ustvarja? Nejasne stvari so zmeraj najbolj zanimive, nejasni, posebni ljudje so vedno najbolj privlačni. Sexy as hell (Megan Fox only in socks is all i want for Christmas! Samo do božiča je še kar daleč…) Vrnimo se k posebnežem. Ljudje, ki živijo v svojem svetu do trenutka, ko jih ogovoriš. Nato pa vate usmerijo vso svojo energijo in te s prodornim pogledom prisilijo v to, da se jim odpreš do mere, ki ti je poprej delovala nepredstavljiva. Odnosi z drugimi so najpomembnejša zadevica, ki barva moj vsakdan. Materialne dobrine, služba, družbeni presežki so nični, če jih dosežem na račun lastne dobrote in predvsem na račun lastne notranjosti. Pomirja me dejstvo, da se lahko zazrem vase (in ne le v špeglu, čeprav gre za izredno všečen pogled! smajli) in sem zadovoljen s tem, kar vidim.

Lačen sem, jogurt pred dobro urco ni bil dovolj. Kozarec rdečega tudi ni, le kdo bi si mislil, potešil moje lakote, kvečjemu jo je le še okrepil. Ampak ljubezen gre skozi želodec. In to so moji ljubezenski stihi, da ne bo pomote! Moja blitzkrieg oda človeštvu, iskrena v svoji banalnosti, ki jo premore moja nemirna narava. Aleksandar Hemon: »Koliko življenj bi lahko živel, koliko ljudi ne bom nikoli spoznal, nikoli ne bom, vsepovsod so. Svet je to in nič drugega.« Zato pa potujem, zato pa preveč govorim, zato pa poskušam zapisovati svoja občutenja. Sangvinik, jeba, več ljudi je okoli mene, bolj žarim. A tudi zaradi energije, ki jo prejemam od ostalih. Na trenutke pomislim, koliko ljudi sem že spoznal, koliko jih je že del mene. In se iskreno razveselim dejstva, da ne morem z najmanjšo gotovostjo trditi, da z ravno mojim naslednjim dihom in naslednjim korakom spoznam nekoga novega, nekoga, ki me bo znova oživil! Verjetno je tudi to razlog mojega visokega pritiska…

Še vedno dežuje… Svet so presenečenja!

xoxo,

Jure .