Jaz do potankosti razumem žensko psiho, kot Mel Gibson v filmčku What Women Want. No, saj kar se tiče nakupovanja. Šopinga. Razprodaj. Polnih polic. Blagovnih znamk. Accessorisov. Klobučki. Fensi vrečk. Več njih. In sorodnih zadevic, ki so balzam za vsako dušo. »Shoppping is cheaper than a psychiatrist.« Ali pa »Shopping is the most fun you can have standing up.« Slika v glavi, kako v vsaki roki držim po tri vrečke iz triurnega obiska štacunc. Božansko.

piše: Jure Marolt
V sobi mi je zmanjkalo prostora za vse drugo, razen za oblačila in knjige. Ampak sedaj teče beseda o prvih, bukve na stran. In spet tisti tako poženštveni občutek, ko opazuješ tisoč in en kos in v glavi premlevaš spet nešteto število možnih kombinacij, a vseeno s prezirom ugotoviš radikalno pomanjkanje česarkoli izvirnega, novega, drugačnega. Nič me bolj ne zboli kot pogled na samovšečnega predstavnika močnejšega spola, ki si je za danes umislil neverjetno kombinacijo karirastih hlač in kariraste majice. Njam. Mmmm… Deluje kot geometrični iztrebek.

Kopiram svoj status iz našega interaktivnega omrežja, ker je bolj resničen kot slovenska privoščljivost. »Zakaj sodobni pobje živijo v zmoti, da so besede, kot so cardigan, blazer ali espadrilje vrste tune ali eksotične mehiške jedi, ko pa jim rečeš, da se naj za posebno priložnost res oreng spedenajo, oblečejo polo majico. ccc…« Resnica boli. Potem pridejo na vrsto pobarvanke. Tisti mladeniči, ki tekmujejo v tem, kdo bo v danem trenutku bil sposoben nase vreči več kontradiktornih barv. Takih se naj, zaradi velike možnosti poslabšanja svojega zdravstvenega stanja, epileptiki izogibajo. Kot pijanec hloda. In potem so tu še črno-beli. Pač tisti, ki se oblačijo v črno ali belo. Na posebno inspirativen dan pa preizkusijo tudi drzno belo ali črno kombinacijo! Sam sem impulziven kupec. Vsi jih poznate. Eden tistih, ki ne nakupuje, ker nekaj potrebuje, ampak ker je lepo in si to lahko privošči (vsaj upam da, še čakam na bančni izpisek). Telesna struktura mi pri tem tudi ni v pomoč. Če sva si z lastnim očetom bolj različna kot plima in oseka, je prenesel name vsaj eno vizualno vrlino. Naravno všečno moško konstitucijo s prilagajoče velikimi joškami. In najtežje je, ko si v kabini in probavaš svoje nove potencialne kose in vse stoji kot ulito. Unu, v piko. Veste kako je težko svoji všečni podobi v ogledalu reči ne! Ampak z leti se je, thank you lord, nabralo že toliko cunj, da lahko ločim zrno od pleveli. Če ni tisto »kako mi dobro stoji, kot ulito, še sam sebe bi naskoču, če ne bi bil tip!«, odklonim. S neprikritim ponosom. Največje nakupovalne napake ne ponavljam več. To je tista, ko ti je nekaj zelo všeč, a se pohvalno upreš skušnjavi in rečeš nakupu ne. Do naslednjega dne. Ko se s sklonjeno glavo vrneš v isto trgovino po isti kos. Nikoli več!

Povsem drži tudi to, da nič ne odžene slabe volje ali daljše apatičnosti od izboljšanja svojih polic. Neverjetna moč domuje v šopingu! Zakaj je to tak trn v peti veliki večini moškega prebivalstva, je izven dosega omejenega števila mojih možganskih celic (ko smo že pri tem, oddaja Male sive celice mi je še danes prepogosto prezahtevna). Gledaš lepe cunje, najpogosteje v družbi lepih deklet in imaš brezplačen vpogled v vsako kabino. »Mi dobro stoji?«, te vpraša. »Če že tebi ne, pa vsaj meni. Nekaj dobro stoji,« si misliš sam pri sebi. In dekleta so ranljiva med šopingom. Nikjer ni naše mnenje tako pomembno in upoštevano kot ravno takrat, ko se odloča o novih oblekicah. Djevojke u letnim haljinama volim. Pa v opasnih štiklih. Blazerji so ful stylish letos. Plisejčki. Pa barve, letos so barve res in. Celo sezono že iščem rimske sandale. In jih ne dobim. Sunac jim! Sem se pa zadovoljil s mokasinkami. Tremi pari le-teh. Smajli na stežaj.

xoxo,
jure.