Ura je 01:11, lokacija Norveška, natančneje parkirišče pred olimpijskim prizoriščem iz leta 1994, Lillehammerjem. Sedim na dekci v kratkih hlačah pri osmih stopinjah, ravno sem zaključil z ogledom zadnje četrtine pete tekme finala NBA-ja (riDIRKculous!), počasi srpam odlično belokranjsko rdeče, poslušam Drake na ipodu (ker poje in repa, diversity pa to), pred mano pa je še knjiga McCana Naj se širni svet vrti. Vsi moji »potovalni« kolegi so že v postelji, mene pa zanima predvsem dejstvo, zakaj je pred zimskim športnim središčem kip moškega, ki meče kopje?!

Hm… life’s is a misterious bitch. Malo me zebe, ampak paše, občutek, ki mi da vedeti, da sem živ. Na tem svojem (našem) potovanju se bolj kot znamenitostim in občemu vrvežu posvečam ljudem in naravi. Ljudje so res lepi, in to ne le vizualno. Danes sem ogovoril eno od neštetih prijaznih Norvežank in ji iskreno zagotovil, da še nisem prišel v stik z bolj nasmejani in sproščenimi osebami. Nasmeh na vsakem koraku, počasnost gibanja, neagresivnost, spoštljivost do vseh… norveška je prelepa dežela v vseh pogl… (trenutek, brišem ekran, ki se mi konstantno rosi, jebemti!) …pogledih. Tukajšnji prebivalci izkoristijo vsak sončni žarek zato, da se družijo na enem neštetih zbirališč, ki živijo kot le redko kaj! Žarijo s življenjem (napaka, ta suhi škafec pušča, se pravi, da bo pravi predlog z), žarijo z življenjem v sebi!

Ena predstavnica nežnejšega spola se mi je še posebej utrnila v spomin – sem že omenil, da so Norvežanke res hude? Mater, erekcija na dveh nogah! Moja, ne njihova – in sicer blago rečena 90-letnica, ki sem jo opazil na postaji metroja. Imela je vsega meter petdeset, dobrih štirideset kil s klopco vred, ampak, ampak! Ves čas se je samo smehljala, izžarevala je tako energijo, da nisem mogel odvrniti pogleda s njenega obličja. Ko je vstala, je bila njena zunanja podoba še manjša, upognjena hrbtenica jo je prisila do tega, da je za hojo uporabljala planinske palice, toda vsemu naštetemu navkljub sem se ob njej počutil tako majhnega in manjvrednega. Z nasmehom na obrazu, odločnostjo v koraku in pristopom, ki mu ni enakega, mi je v danem trenutku podarila vse, kar mi človek lahko. Utrip srca se mi je pospešil, tudi sam sem oživel. Videl sem iskreno življenjsko srečo v dejanski osebi in zaradi tega sem bil tudi sam srečen. Zase verjamem (spet brišem prokleti ekran! Pa še krč v nogi – ni lahko dobro sedet po turško), da stremim k sreči bolj kot k katerikoli drugi stvari v mojem bivanju. Če bom lahko le za pet minut v življenju gledal skozi oči te najbolj simpatične Norvežanke, kar jih premore ta dežela, bom dosegel vse. Prilagajoč Blake-ov citat: »To see the world in a grain of sand, and a heaven in a wild flower. Hold infinity in the palm of your hand and eternity in an hour« (iz glave!). To bom moj drugi tatoo, tako da ga niti pod razno ne vidim že na kom!

Ura je 01:34, zebe me, a mi je hkrati toplo. Še dobro, da še ni vinček pojenjal. Sem pa pred večno moško dilemo: ali še enkrat odtočiti pred odhodom v posteljo, ali ne. Ampak bom šel, ker me vedno stisne! Hudič je iz tople postelje vstat… kip pa še kar kopje meče, čeprav gre za zimsko zadevico. A morda kdo ve za kakšen šport, kjer recimo nekdo teče na smučeh s kopjem v roki in le-tega v nekoga ali nekaj meče? Zmagovalec sedemnajste tradicionalne tekme v kopju na smučeh je Tor Ingelberg. Ali Magnum, imena si nisem zapomnil.

p.s.: na Norveškem je še svetlo kot doma ob dvajsetih, da ne bo pomote. Čista tema je tukaj natančno od 03:12 do 03:23. Ne pretiravam, majke mi, kdor ne verjame, naj preveri in če moja trditev ne drži, mu častim pivo u oslu, ki se ceni (in peni!) od osem evrov dalje!

xoxo,

Jure.