Otroci asfalta. Potolčeni, a nasmejani. Pred medmrežno revolucijo, v času ledenk, čunga lung in tetrisov.
piše: Jure Marolt

Otroci devetdesetih. Ki so bili del prvih strani nove države. Živo se spominjam vojnega poletja leta ’91 iz povsem preprostega razloga. Ker sem bil kot Pavlov pes – saj veste, tisti iz psihologije, ki je zvonec povezoval s prehranjevanjem? No v mojem primeru so sirene pomenile napolitanke. Tako da sem celo poletje čakal na tuljenje vojnih siren in vedno prvi zavzel mesto v sosedovem bunkerju, kjer so najmlajše vedno čakale… (bravo, you guessed it!) napolitanke. Klasično sem pogojeval, jebemti! Ampak v tistem času so bili še zobozdravniki diskriminatorni. Če si, kot jaz, pojedel preveč sladkarij, si dobil na roko črno štampiljko gnilega zoba. Ožigosani! Eden vsakoletnih vrhuncev v vrtcih in šolah so bile pustne maškare. Fantje smo imeli na izbiro tri možnosti: kuhar, dimnikar, kavboj. Vrstnik je v prvem razredu osnovne šole izvedel izredno drzno potezo in je bil za maškare pijanček. Z brki, rdečimi lički in flašo vina. Danes je… pijanček. Čudna so pota gospodova.

Ko si potreboval pomoč prijatelja za ‘kakšno ušpičit’, si šel lepo na vrata, pozvonil in prešerno zavpil: »Kaj je Glegol duma?« Tej hrr-ji so bili tudi takrat od hudiča. Vsak dom je imel iste knjige: enciklopedije Kdo?, Kaj?, Kje?, Kako? (premožni so imeli na svojih policah tudi Zakaj?, da zaokrožijo zbirko), Mojega prijatelja Pikija Jakoba in Mehurčke. »Ciciban se cmeri za dve mili Jeri. Hitro, hitro meh za smeh, vleci ga po vseh koteh, meči ga ob tla in strop in ob steno, hop, hop, hop!« Otroške sobe so bile vse, le bele ne. Prelimane in polimane z vsemi takrat aktualnimi Justini in Michaeli (Jordan, Jackson, Action). Pillow fights!

Vsak od fantov je bil eden od Ninđa đelv: Leonardo, Michelangelo, Raphael in Donatello. Jure je bil Michelangelo. Jaz sem imel lutko He-mana, sosed Skeletorja. Televizije nismo gledali. No, izuzevši – namerno napak napisano – najpomembnejšo oddajo ever. Ever, ever, ever.. Živ žav. Nedelja zjutraj, obvezen ogled! Pred hišo smo po več ur skupaj pihal milne mehurčke. Ko jih je zmanjkalo, smo tekli do mamice, da jih je napolnila s cetom. Kdor je imel vodne balončke, je bil Kralj na Betajnovi. V trgovini smo po več minut tresli kinder jajčke. Če je fajn ropotalo, je šlo najverjetneje za celo igračko, v nasprotnem primeru pa tista groza potrebna sestavljanja. Pili smo sok za razredčit. Bezgov sok, mmm… Ob nedeljah popoldne smo ležali na pečeh pri bakicah. Potem smo šli na travnik nabirat rožice. Ko smo se peljali v avtih, smo sedeli med sedeži. Med mamico in očitom.

Potem pa so tu naše otroške igre. Činkanje, ampak žerjav ne vela! Med dvema ognjema na parkirišču. Konzul, kdo je konzul?! Zvonjenje in bežanje. Nabiranje žuželk po dežju. Polžje dirke! V šoli si lahko delal stoje in te ni niti za trenutek zaskrbelo dejstvo, da prešerno razkazuješ svoje snežno bele (ali pač ne, ne?) gačice. Skrivalnice, ravbarji in žandarji. Gobica ali avionček. Vsi jo poznamo, s kredo narisana polja na asfaltu. Skačeš po poljih 1, 2, 3 in 6 po eni nogi, po poljih 4, 5, 7, 8, 9 in 10 po obeh nogah. Kamenček vržeš na polje 1, ga pobereš in nadaljuješ skakanje. Ne smeš skočiti na črto! Korola. Spuščanje zmajev. Gnilo jajce, haha! Gumitvist za punce in pomehkužene fante. Gluhi telefon. Pozimi igluji in drsanje.

Odraščali smo. Šport. Topless basket. Fuzbal na klopce z žogo za basket. BMX-i. Robutanje: koruze, ringlojev, jabolk. Bejzbol. Ping-pong. Pardon, namizni tenis. Spoznavali smo lastna telesa. Začeli smo se igrati sami s seboj. Priročni pripomoček pa je bila sredina najbolj prodajanega slovenskega časnika (ubi bože!), kjer si poleg brhkega dekleta in vsak dan novega para jošk lahko združil prijetno s koristnim ter razigral svoje male sive celice (Pavle Ravnohrib!) s (najpogosteje!) ruskim pregovorom. Vsak dan smo poslušali radijski juke box in snemali na kasete najjače štiklce. Kdor je imel dvokasetnik, je bil bog i batina, ker je lahko snemal iz kasete na kaseto. Huh! Za valentinovo smo dobili pisemca…

Pesmca mi ni baš nešto, sporočilo refrena je pa izjemno všečno. »Why did we make it so hard, this life is so complicated until we see it through the eyes of a child…« Prelep, iskren pogled. Nepokvarjen, poln upanja. Naiven, vsemogoč. Otroški pogled, ki zmore vse. Nisem eden tistih, ki vse življenje preživi v preteklosti. »Oh, kako je bilo lepo!« A ko se spomnim našega otroštva – nas! – …takrat se mi pa na obrazu načička neverjetno prikupen nasmeh. Ker vem, da smo imeli vse in predvsem drug drugega. 90’s babies.

xoxo,
jure.