Sedaj, ko sem si z ljubkim naslovom zagotovil vašo brezpogojno pozornost, vas lahko postavim na trdna, realna tla.

piše: Jure Marolt

Bum! Ne bomo govoril o sexu in z njim številnimi povezanimi dobrotami. Žal, tokrat ne. Kdaj drugič, zagotovo. Slej ko prej (ali prej ko slej, nikoli nisem povsem prepričan…) »Če ne bomo brali, nas bo pobralo,« je rekel Tone Pavček. Poznam veliko ljudi, ki raje vidijo, da jih pobere, kot da se prebijejo čez teh par vrstic do dejanske današnje teme. Verjetno jim je bolj pri srcu obisk zobarja kot ukvarjanje s zapisanimi stavčnimi členi, prilastki, podredno zloženimi povedmi in ostalimi leposlovnimi slatkiši. »Huh?« My point exactly. Ko smo že pri tem, sem včeraj določil svoj novi način spoprijemanja s neljubimi situacijami. V dotičnih primerih si bom rekel »lej, lahko bi bil v zobozdravstveni čakalnici in bi ob spremljavi tistega simpatičnega zvoka svedra čakal na to, da dohtar z dovoljenem posili tvoje zobke.« Predstavnicam veliko lepšega spola pa priporočam, da si takrat zamislijo občutke, ki jih krožijo po glavicah med depilacijo. Vse je boljše od tega, mar ne?

»If you are seeking creative ideas, go out walking. Angels whisper to a man when he goes for a walk.« In kar je še mnogo jače, tudi hudiček na sprehodih le redko počiva. Za tiste, ki jim pač bolj prijajo kinky zadevce (’cause there is a little devil on everyone’s shoulder!). Aja, o šetnjah bomo govorili. To mi je ljuba tema. In ljubo početje. A walk a day keeps the doctor away. Ku jabuk. Sam se šetam tako pogosto, da poznam vse mestne veljake, pardon čudake. Se pravi tiste simpatične pijančke, rogovila in ostale posebneže, ki krasijo vsako mesto. In oživijo predvsem ponoči. Ker nočni sprehodi so nepredstavljivo mogočnejši kot tisti pri dnevni svetlobi. Saj noč ima svojo moč! Pa sprehodi v naravi, mmm… To je najbolj prvinska in sexy možna oblika preživljanja prostega časa, ki so ga poznali že praočetje naših praočetov. Takrat se zazdi mogoče prav vse. Skrbi ni. Greš s trebuhom za kruhom, z nosom za marjeticam. Ni samo Bilbi hvaležna za te rožce. Pač, pičiš. Nekam, kamorkoli, brezciljno, nedorečeno, počasi. Šetnjice bi morale biti uzakonjene. Obvezne, kot odvzem vozniškega izpita vsem, ki so presegli mejo 70-ih let. Kar naj pešačijo! Tako da, don’t take a pill, go for a walk.

Celoten koncept šetenj me je prevzel v srednji šoli. Neverjeten občutek, predvsem nočni sprehodi (vem, vem, se že ponavljam), v popolni tišini, v varnem zavetrju novomeških ulic in poti. To je bil vedno čas zame, tudi ko nisem bil sam. To sem vedno počel za lastno dušo, za svoj razum. Misli mi bežijo, se ne ustavijo, tako kot se ne ustavi moj korak. vedno naprej, vedno nekam drugam, vedno sproščen in nasmejan, glasna glasba, glasno, neuglašeno petje, ples med znaki, ko ni na planu žive duše, da bi začudeno opazovala celotno situacijo. »Now shall I walk or shall I ride? “Ride,” Pleasure said: “Walk,” Joy replied.« Joy knows best, honey! Poletni sprehodi vsebujejo zopet neko dodano vrednost. Pač, jači so. Če med njimi še dežuje, vse skupaj meji že na ekstazo. Na spontani, s seksom nepogojeni orgazem. Za vse tiste, ki jih s svojimi številni argumenti še nisem povsem prepričal v ta podvig, ne pozabi, da vedno obstaja možnost, da ravno med šetnjo spoznaš sorodno dušo. Nekoga, ki »tako dobro zgleda, da težko rečeš, ali se češe naprej ali nazaj«, nekoga, ki »pritegne pozornost kot snežno bel labod v blatni mlakuži.« Zdej pa grem. V šetnjo. S pesmijo Riblje Ćorbe »Kako je lepo biti glup.«

How little does it take to be as happy as a hamster on a wheel!

xoxo,

jure.