Lahko bi bila idealen par… 13. avgust 2002, moj osemnajsti rojstni dan, razumljivo rahlo opit na postelji z dokaj neznano, a izredno simpatično deklico, ki neki menca. »Lej, al če me kušneš nimaš čist kej zajebat in zihr bo ful dobr. Pa še, bodva za trenutek realna, a lahko kej jačega ujagaš?« Bum in tresk!
piše: Jure Marolt
Lahko bi bila idealen par z diplomami in otroki… (ta Kreslin je včasih bolj dosadan kot prenovljeni fejsič chat, veeeedno ga kej matra!)
Ona je z diplomo že zdavnaj opravila, zanjo je še magisterij na poti le vmesna postojanka do doktorata. Jaz? Imam dve pasji diplomi za uspešno preskakovanje ovir pri Veselih uricah in Mali šoli ter plesno diplomo iz standardnih in latinsko-ameriških plesih (čeprav mi samba ne gre dobro od rok, še slabše od nog. Moški boki niso mišljeni za pretirano opletanje!) Za otroka je še prezgodaj. Ona tako že tako skrbi za 190 cm veliko in 94 kil težko bebo. Buci buci bu. So pa tu še ostale moje lastnine. Dvobarven Hyundai Accent, majhen pes in skuštran zajec. To je nekje to. Ti si tako lijepa, a ja sam takav smrad… Pa vseeno je za nama kičasto prelepih devet let. Brez pavz. Resnih prepirov. Nepotrebnega ljubosumja. Dvomov. Itd. Pač, greva skupaj. Like peanutbutter and jelly. Ku šmarnca pa radenska, bi rekl Podgurci. Zato ker sva kompatibilna še v svoji nekompatibilnosti. Ona pusti sladico, jaz pojem obe. Jaz naročim dve kepici sladoleda, ona eno, pojem svoji obe, potem pa še večino njene. Dokončam njeno pivo. Ona zgodaj zaspi, jaz čujem do pamtiveka. Jaz s svojim visokim, ona s svojim nizkim pritiskom. Ona je mirna in tiha, jaz sem razigran in glasen. Ona pozna vse dialoge v otroških in mladinskih filmih, jaz na njej prakticiram nauke filmov za odrasle. Potem so pa tukaj seveda še najine skupne privlačnosti. Ples, živali, šoping, potovanja, tek in vseobsegajoča brezbrižnost.
In potem me ljudje sprašujejo, kakšen je najin recept. Težko vprašanje. Ampak preprost odgovor. Jaz svoje deklice nikoli ne jemljem za samoumevno, tudi po vsem času, ki sva ga že preždela skupaj, ne. Če je nasmejana, to ni samoumeven nasmeh, ampak dam vse od sebe, da na tem prelepem obrazu tudi ostane. Če je slabe volje, to ne spregledam v upanju, da bo čim prej minilo, ampak se potrudim, da spremenim stanje. Status update, dokler ne uspe. Refresh. Če uživam v njeni družbi, ji to povem. To velja za vse odnose, ne le partnerskega. Ne imejte ljudi v svojem življenju za samoumevne, trudite se za njihovo naklonjenost! Kako veš, da je nekdo del tebe? Ker včasih, ko prestopi vhodna vrata, ko jo vidim, začutim pospešeno bitje srca. To je najboljši indikator. »Izražam se lahko samo skozi svojo lastno izkušnjo in ne premorem častihlepnosti, da bi jo zavijal v fiktivne prispodobe.«
Devet let ni malo. Ampak minila so bliskovito hitro. Ne obžalujem niti dneva, niti tistih malo slabših. Vsak dan, ki hitro mine, je bil dober dan. Ker čas beži, ko si srečen. Na najinem samem začetku, na prvem skupnem sprehodu po v prvem odstavku opisani noči, priteče moja deklica do mene in mi reče, da kar sva skuhala, bova pa še pojedla. In to naj bi bil njen indic zato, da me vnovič kušne. Medtem ko sem bil sam navdušen nad mislijo, da me čaka večeren prigrizek. Pa ga ni bilo. V glavi pa zopet tista znamenita Wilde-ova »women are meant to be loved, not understood.« Takrat sva zacementirala najin odnos. In za razliko od gradenj iz socialističnih časov, se ta temeljni kamen s časom ne kruši.
»Boys don’t have feelings, they have muscles,« je rekel Homer Simpson. D’oh! In čeprav nisem niti približno tako nadut, da bi imel svoja blebetanja za resno pisanje, se mi dopade naslednja Irwingova misel: »Toda če sem že pisatelj, bi bilo zelo strahopetno se bati čustev do te mere, da bi se jim izognil.« Kaj je ljubezen? To ne opisuješ, to čutiš. »Ljubezen je čudovita katastrofa: veš, da se boš zaletel v steno, pa vseeno pospešuješ. Pogubljaš se z nasmehom na ustnicah. Radovedno čakaš trenutek, ko se bo vse zalomilo. Ljubezen je edino načrtovano razočaranje, edina predvidljiva nesreča, ki si je zaželite še!« Tresk in bum! »Poanta ljubezni je v tem, da oživiš v telesu, ki ni tvoje.« Sam sem si izbral izredno všečen geštel, kjer je vsebina še ničkolikokrat lepša od embalaže. Uff…
Lahko bi bila idealen par… Črtam pogojnik lahko. Črtam prihodnjik. Midva sva idealen par. Vse prej kot dva idealna posameznika brez težav in slabosti, a skupaj sva neuničljiva! Nisva zapečkarski, ampak družabni par. Ki se ga vabi na fešte. Dva, ki se v družbi ne držita bolestno za roke, saj zaupata drug drugemu. Kjer jaz na drugem koncu prizorišča plešem sam s sabo, medtem ko ona posluša ljubezenske težav najinih kolegov. Kjer jeva, kar sva skuhala in jebemti, da se mi vsak dan bolj cedijo sline ob misli na nov obrok. Tjaša! In the famous world of the late great Nat King Cole: »That’s why darling it’s incredible, that someone so unforgettable, thinks that I am unforgettable too.«
In še zaključna misel: če pa zdej ne bo v roku pol ure res oreng palu, pol pa tud kurc! 😀
xoxo,
jure.
