Nekatere besede človeku pač nepojasnjeno ostanejo v glavi. Vsaka ima svoj faktor. Svojčas je bil ta jumbo plakat za sončne kremice, in ne alkohol, poglavitni vzrok večine prometnih nesreč. A žal je tako, da večina besed le ni tako lepo predstavljenih…

piše: Jure Marolt

»Stick and stones may break my bones but words will never hurt me.« Načelo, ki sem se ga vedno bolj ali manj držal. Besede… Čeprav mi je zelo pri srcu tudi Rihannina verzija: stick and stones may break my bones but chains and whips excite me! Rihanna, mmm… Pa je šel tok misli po gobe. Si opazila, da ima Rihanna v vsakem naslednjem spotu večje jo… pardon, večje oprsje? Huda je, ni kej. Baby baby c’mon! Sem že nazaj.

Ob kroničnem upadu vsakršne oblike izrazoslovja (pisanega in govorjenega) znajo ljudje spretno kovati besede le še v trenutku, ko se jim misli zmračijo in ves svoj intelektualni tok usmerijo v to, da nekoga prizadenejo. Bolj slovensko od lipicancev in goveje župce. Se spomniš, kdaj si nazadnje dobila res izviren kompliment? Verjetno se veliko bolje spomniš zadnje žaljivke, ki je gotovo tudi veliko bolj »sveža« od lepe besede. Lepa beseda lepo mesto najde. Vprašanje je le kje in kdaj. In zakaj hudiča tako poredko!

Zame je najnižja oblika komuniciranja obrekovanje, beri terciranje (sam bog ve, kako se ta beseda po Toporišiču korektno zapiše). Jaz ocenjujem ljudi le na podlagi osebnih izkušenj z njimi in ne s pomočjo že oblikovanih, prepogosto negacijsko usmerjenih misli tistih, ki (pre)radi delijo svoja mnenja. Veliko lažje je namreč deliti mnenja kot srečo. Darovalec sreče, kakšen sanjski poklic! Ker smo ravno sredi evropskega košarkarskega prvenstva, je priljubljeni »sosed« primer brez primere. Neponovljivi besedni zaklad in kritičen pogled na vsako dejanje sta iz njega naredila sodobnega Martina Krpana, nov heroj naroda! Slovenski navijači sedaj že hrepenijo po slabih minutah naše reprezentance le zato, da bodo lahko kasneje deležni tega prešernega odziva! In France se ob tem gotovo obrača v grobu, z figami ali brez. In ob takšnih dejanjih preprosto razumem tisto včasih nerazumljeno besedo Slovenceljni. Makarovićka ima prav.

»Ljudem delaš dobre stvari, pa potem postanejo slabi.« Kaj sploh imamo od tega, da nekoga prizadenemo? Zakaj ljudje, ki ne premorejo lepih besed, tako grobo izrabljajo njihovo nasprotje? If you’ve got nothing nice to say it’s better to say nothing at all. People love to shop and talk is still cheap. Še dobro da z leti peša tudi sluh. »Ta pa ta je rekel to pa to o teb.« »Aha.« »Potem pa to že mora biti res!« »Kdo je to rekel?« »Aha. Se pravi da ga ne poznam, on mene tudi ne, ampak to pa z gotovostjo o meni ve. Super.« Frankly my dear, i don’t give a damn. Na dušo ti polagam še to: ker je skrajno neprimerno vsakemu, ki s seboj prenaša nekaj več kilogramčkov, to dobronamerno izpostaviti, si zapomni tudi to. Povsem enako žaljivo je nekomu neprestano nabijati, da je suh. »A ti sploh kaj ješ?« Grozna poved!

Bodi ga dovolj, teh težkih besed. Čeprav so v večini situacij naši čuti naravnani k temu, da iščemo slabo tam, kjer ga morda sploh ni, bova raje poizkusila iskati dobro tam, kjer ga drugi ne vidijo. Ha! Nad posteljo imam puzzle od Smrkcev iz 252 kosov – trije so se, povsem neznano kam, izgubili – in nazadnje sem porabil le štiri mesece, da sem ga sestavil (tisti puzzle, moški spol), čeprav na škatli piše 2-4 let. Do neke mere sem trčen na citate. »I gave her my heart but she wanted my soul.« (vmesna, a?) Do precejšnje mere, če sem čisto iskren. Na pravo mesto v mojem domu tako še vedno čaka citat-plakat z Bob Marley-jem in njegovo preroško mislijo: »You just can’t live in that negative way… make way for the positive day.« Huda rima, a? Se vidi, da gre za muzičarja. Do tipkanja…

Mejte se jebeno radi klicaj smajli na stežaj

xoxo,
jure.