Situacija: Ob petih popoldan na sončen poletni dan ležim na kavču pred tv-jem brez majice, prepoten, v spodnjicah, kjer je elastika, ki jih drži skupaj, preperela že davno tega. Mojo mlahavo telo sestavlja dobrih 120 kil, na tleh so pločevinke piva, na obrazu brada, ki bi ji svoj čas zavidal še Osama. 

piše: Jure Marolt

Nikoli ne telovadim, tuširam se le takrat, ko mi je resnično dolgčas, ergo povprečno vsake štiri dni. No Facebook account. Neprekosljivi lenuh, ki ga niti najmanj ne skrbi dejstvo, da dnevi bežijo mimo njega kot poletni sončni žarki pred jesenskim odpadlim listjem…

In situacija se obrne: tako nekako si predstavljam svoje bivanje v svetu, ki ga ne bi sestavljale naše boljše polovice, ženske, deklice, pupe, vsa ta čudovita bitja. Zakaj bi se že trudil ohranjati videz? Ugonobil bi ga! Koga bi poizkušal impresionirati? Mimoidočega moškega? Bljak, fej in fuj! Vsa naša preprosta in neumna dejanja, vse naše napake in norosti so vsekakor, tako ali drugače, pogojene z ženskim obličjem.

Moški smo izredno preprosta bitja. Glasni smo, ker želimo, da nas opazite. Pijemo, ker se tako sprostimo in smo posledično bolj zgovorni v vaši družbi. Plešemo, ker se zavedamo, da vam to ugaja. Beremo, da v pogovoru z vami ne izostajajo zanimive teorije. Postavljamo se z nesmiselnimi dejanji, da nas opazite. Telovadimo, da vam pogled vsaj za trenutek obstane. »Daj obuci levisice…« Nego šta! Bog je ustvaril precej trapast svet, poln žalosti, malodušja in agresije. Zato je tudi ponudil rešilno bilko v obliki ženske, da ohranimo razum. Vsaj nekaj njega. Kaj točno ženske drži pokonci, je zame osebno največja življenjska skrivnost.

Upokojeni moški in kastriran maček sta dve najbolj srečni živi bitji na svetu. Slednji zato, ker dnevno prespi povprečno dvajset uric, penzionisti pa zato, ker so dosegli vse, kar se doseči da. Tistih 30/40 aktivno spolnih let jim na stara leta omogoča, da se povsem zavestno zadovoljijo s pivičko (ali vinčkom). In teraso (ali balkonom). Več ne potrebujejo, ker so, tako kot malo prej opisani obuti maček, sedaj že brez nagona. Prošla baba s kolačima.

Najboljše pri ženskah je to, da ste si vse tako različne in vsaka posebnost na vas je hvala vredna. Od pikic do pegic, od velikih do manjših deklin, od oblinastih do tistih malo manj, od pridnih do porednih deklic, od elegantnih do tistih, ki preferirajo nekonvencionalni look. Imidž ‘brez vsega’ je več kot zaželen. »Vsaka je vredna greha.« Ob vas si spočijemo dušo. In oči! Od zrele ženske lepote do tiste, ki se najdejo v stari tradicionalni »čedna je moja deklica, vsega šestnajst let ima, lepše punce svet ne pozna.« Girl, you’ll be a woman soon. Barva las je pomembna ločnica. Če je svetlejša barva indic mirnega dekleta se s temnejšimi barvami stopnjuje tudi ogenj v srcu in dejanjih temnolask. Zgodba zase so naravno skodrane rdečelaske. Do teh sem vedno gojil neprikrito strahospoštovanje. Bum! Karakterno ste si bolj raznolike kot dan in noč. Vse pohrustamo, brez pardona. Še imena so všečna za popizdit – tisti a na koncu je slasten, za prste obliznit. Kavalirstvo ni nikoli izumrlo, ženske ga obožujejo. Pametni moški ga tudi. Vsakič, ko odpreš duri svoji spremljevalki, ji prvi omogočiš vstop v prostor ali ji le pridržiš stol, imaš neoskrunjen in neposreden pogled na njeno zadnjico. Njami, še bi mami.

Imela je tako visoke pete, da bi lahko prebodle moje srce. Bila je polna sijajne nevarnosti. V trenutku, ko moški nežno naletimo na resnično življenje, potrebuje pogled na nežnejši spol. Lepši spol, tisti, zaradi katerega se brez večjih težav prebijamo skozi vsakdan. Moški smo res preprosta bitja. Ne poznamo večino »ženskih« čustev. Si predstavljate tečnega moškega brez razloga? Edino dovoljeno nerazložljivo moško čustvo je malodušje, ki rado prizadene tiste, ki se bližajo tridesetim in še ne vedo ali gredo naprej ali nazaj, naravnost ali na najbližjo stranpot, tistim, ki se zavedajo, da so pred pomembnimi življenjskimi odločitvami, a so jim odgovori skriti kot igla v senu. Kako se že glasi vprašanje?

Imela je velike, temne in izrazito otožne oči. Preplašene so bile, izgubil si se v njih, globoko, globoko, globoko… Prvič, ko sem ji pogledal v te oči, sem videl nekaj v njih, nekaj, kar je občutno preveč posebno, da bi to poizkušal ubesediti. Obseden sem bil z mislijo, da bi se te otožne oči smejale le zaradi mojih besed, mojih dejanj, moje navzočnosti… Izdelal sem blazno nerazumljiv načrt z blazno preprostim končnim ciljem: te oke se bodo smejale! Oči ne lažejo. Mimika telesa lahko laže, nasmeh je lahko zaigran, beseda je lahko izmišljena, oči pa so vedno iskrene, ogledalo duše. S svojo celotno biti sem stremel k temu cilju! In naenkrat sem s svojim pogledom, ki ni niti za trenutek spustil iz zornega kota te velike, temne oči, opazil majhno spremembo. Lesket v njenem pogledu! Ki se mi je vedno bolj odpiral, me imel vedno raje. V njenih očeh sem postal nekdo in s tem sem postal vse!

»Rada imam ljubezen,« je rekla in zaprla oči.

xoxo,
jure.