»Človek ni ustvarjen za poraz. Človeka lahko premagaš, ne moreš pa ga uničiti.« E. Hemingway, Starec in morje

piše: Jure Marolt

Preveč govorim o sebi, dovolj imam tega. Tokrat se bova posvetila tebi. »Zakaj ravno meni?« Zakaj ne, to je mnogo boljše vprašanje. »Nisem zanimiv/-a, dolgočasen osebek brez svojih misli, ki preživlja dneve v istem brezizraznem ritmu in omembe nevrednem položaju.« O tem bom sam sodil, tvoje mnenje je tukaj irelevantno. »Samo opozarjam te vnaprej, pogovor z mano te ne bo pripeljal nikamor!« Kako pa veš, kam grem? Kaj iščem? Morda pa v danem trenutku – točno sedaj! – potrebujem ravno to, kar mi ponujaš ti. »Kaj pa če nimam kaj ponuditi? Ko se gre za osebne izpovedi in lastne občutke sem bolj dolgočasen/-na kot je mašna pridiga za ateista.« Zanimiva misel, všeč mi je! »Čuden si!« Zopet, V tem ne vidim čisto nič slabega. Če vsi stremijo k nečemu vsakdanjemu in konvencionalnemu, sam stavim na neobičajno in zanimivo. »Potem pa žal trkaš na napačna prijatelj, tukaj domuje vse, le kaj zanimivega ne.« Spet, o tem bom odločil sam. Neumno je ne upati.

»Počutim se, kot da nisem za ta svet!« Vem, kako se počutiš, kot C. S. Lewis! »Uh?« Kot človek, ki je izustil sledečo misel, ki premakne vsako begajoče in vznemirjeno srce: If I find in myself desires which nothing in this world can satisfy, the only logical explenation is that I was made for another world. »Všeč mi je ta misel, lahko se poistovetim z njim…« Torej nisi sam/-a! »Seveda sem, seveda sem… Osamljen/-a kot ptica, ki izgubi svojo jato.« Skupaj bova poiskala ta krasni novi svet, ne skrbi. Nihče ni sam samo zato, ker razmišlja z lastno glavo. »Težko ti sledim…« Še sam sebe le redko dohajam, a to mi je všeč. Neznane poti, novi ljudje, nove dogodivščine. »Kam greva najprej?« Po poteh, ki jih je oral že Mali princ, tam, kjer se bova počutila kot bacek v loju, nekam, kjer bova tudi midva ugotovila, da je bistvo res očem nevidno. »Ah, ta misel je zlajlana. Ampak lepa…« Že vidim, že vidim ga! Prvi nasmeh. Nič hudega nama ne bo.

Všeč si mi. »Zakaj ravno jaz, če pa sem tako grobo vsakdanji/-na, brez sleherne izvirne misli… Nimaš res nikogar drugega?« Trenutno me drugi ne zanimajo, moje srce je izbralo tebe. »Dolgčas ti bo z mano, to ti obljubim!« Večna strast ne obstaja, prijeten dolgčas pa je vreden truda. »Neverjeten si, kje jih pobiraš?« Večino iz knjig, rad berem. Pomirjajo me. Ponujajo mi varen pristan, lastna oaza miru, tam se nedotakljiv. »Kaj je najin naslednji korak?« Kozarček rujnega, in vino veritas. »Zakaj ravno vino?« Ker je vino narejeno za slavljenje Bogov. In slabljenje idiotov. »Potemtakem sem idiot?!« Lastna, napačna interpretacija všečne misli. Na, vzemi še malo. »Samo čas trošiš z mano…« Čas je način, kako potrošiti ljubezen. Lepo mi je. Dušebrižniški pogovor. »Kaj? Spet si nekaj sproti izmišljuješ. Kar je lahko, dokler si mlad.« Obljubljam, da v nekaj letih ne bo nič ostalo od te mladosti. »Smešen si, to mi je všeč, nasmeh mi veliko pomeni.« Torej, kako se počutiš? »Bolje, pravzaprav kar lepo…«

»Na tem svetu so pravilne odločitve, ki imajo nepravilne posledice in nepravilne odločitve, ki imajo pravilne posledice.« (H. Murakami) Ne obžalujte nobene!

xoxo,
Jure.