Sunkovito se premakne. Krč v levi nogi med najboljšim delom sanj; sanjal je, da kot mlad fant sedi v starem, vaškem kinu in gleda svoje priljubljene risanke. Za razliko od večine vrstnikov je vedno navijal za Toma… Zakaj mora vedno maček izvleči daljši konec? 

piše: Jure Marolt

Niti malo ga ne moti dejstvo, da je spanec že pri koncu, ampak se sunkovito predrami, za nekaj minut skoči v kopalnico in že je pripravljen na nov dan. Prižge si radio in premika postaje toliko časa, da najde le glasbo. Govorjenje ga namreč zelo utruja, glasba pa pomirja.

Danes je torek. Vzame svojo palico in se spusti iz tretjega nadstropja bloka, ki je bil morda še zglednega videza v socialističnih časih, danes pa je le še žalosten spomin mogočne prvotne zgradbe. Na klopci pred vhodom zopet isti tri dame, ki ga veselo pozdravljajo. V njegovem odzdravu gre zaznati prvinsko iskrenost in veselje nad to prepogosto samoumevno gesto. Do avtobusne postaje ima tri minute razmeroma lahke hoje, ta del poti ga ne skrbi.

Prispe v mesto. Štirideset kilometrska pot, ki jo vsak dan prevozi tja in nazaj, je zopet minila z njegovimi mislimi nekje čisto drugje. Mrzlo januarsko jutro. Pazljivo stopi z avtobusa, trdno oprijemajoč se svoje drage palice. Kljub temu mu na poledeneli ploskvi kmalu spodrsne in pade. V ozadju sliši porogljiv mladostniški smeh. »Nič hudega,« si misli sam pri sebi. »To se je zgodilo že ničkolikokrat in nikoli me ni pokopalo.« Nasmeje se smejočim glasovom okoli sebe, vajen jih je. Ne spomni se več, kdaj so ga nazadnje prizadeli. Nasmeh je v trenutku še večji. Do hiše ima še petnajst minut hoje, do tam pa sta dva semaforja. »Niti malo se mi ne mudi, le počasi, korak za korakom,« zamomlja komajda razumljivo medtem ko stopa naprej. 

Ob osmi uri in petdeset minut je že v prostorih društva slepih in slabovidnih. »Deset minut si zgoden S., nate se vedno lahko zanesemo,« ga prisrčno pozdravi predsednica društva. S. se ji le nasmeje in vstopi v sobo polno ljudi. Danes je medijski dan društva in S. je njegova zgodba o uspehu.

Sedim v zadnji vrsti, vedno sedim v zadnji vrsti. Zeham in se pretegujem, ker sem mnogo kaj, le jutranji človek ne. Vstopi neki tip, zgodnjih tridesetih let, ves nasmejan in živ. »Ura še devet ni!« si mislim. Potem začne pripovedovati svojo zgodbo, predstavi se kot S. Slep je zadnjih osem let. Oslepel je postopoma, prvih nekaj let svojega življenja je namreč dobro videl, nato pa mu je začel vid neustavljivo pešati in dokončno ga je izgubil pri svojih 23-ih. To dejstvo me je prikovalo na sedež. Postopna oslepelost. Kar pomeni, da je videl svet, videl je ljudi, morje, mavrico, dež, naravo, lepe ženske, vse je videl! In to je – zavedajoč se tega dejstva – iz dneva v dan izgubljal… Strmel je nekam predse, v neko točko, ne neposredno vame, vendar me je premleval občutek, kot da ni nikogar več v sobi in govori le meni. »Ti, ti, ki vse vidiš! Želim si le to, da me obravnavaš kot vse ostale in da se ti ne smilim. Srečen človek sem.« Ta nasmeh…

Neverjeten kot je, se je S. v zadnjih nekaj letih, ko se je že zavedal svoje usode, odločil naučiti uporabljati računalnik, prirejen slepim in slabovidnim. In danes je tutor drugim osebam, ki jih pestijo sorodne težave. Praktično sta svoje znanje in učne metode predstavila s simpatično deklino T., ki bo čez nekaj let tudi povsem izgubila svoj vid. Objemala sta se, se smejala drug drugemu in zaupala vsem zbranim, da sta postala odlična prijatelja.

Kasneje sva s S.-om odšla na sprehod, pospremil sem ga do postaje. Pokazal mi je, kako uporablja svojo palico, kako pozorno posluša vse, kar se dogaja okoli njega in vztrajno ter odločno zavračal vsakršno ponujeno obliko pomoči z moje strani. »Hvala ti, ker boš poročal o našem društvu,« mi je rekel in segel v roko. »Ni kaj, ni kaj,« sem odgovoril sam in odšel. Bedak! Jaz bi se moral njemu zahvaliti, kdo je več odnesel od tega dopoldneva? Vendar njegov nezaigrani in nasmejani pogled še danes ostaja z mano, nekaj let po tem mrzlem januarskem dopoldnevu. Na poti domov sem tudi sam padel na poledenelem pločniku in se iz vsega srca nasmejal nepomembnosti te situacije.

Gre za resnične dogodke, ki sem jih le malo priredil zapisu primerno, čeprav iskreno verjamem, da so verodostojni v svojem bistvu. Opisanemu glavnemu junaku – in tukaj mislim na junaka v pravem, prvinskem pomenu besede – je ime Srečko. Zopet ena kruta, porogljiva življenjska poteza, poimenovati Srečko osebo, ki iz dneva v dan vidi manj in manj. Ampak če bolje pomislim na njegovo dojemanje sveta in vsega, kar ga obkroža in dojemanje nas navadnih, ‘zdravih’ smrtnikov, ki nam je (pre)pogosto dano prav vse, kar nam srce poželi, brez trohice dvoma ugotovim, da je pravzaprav on neverjetno srečen človek. Ne vidi zla, zato pa vidi lepo v vsem. Kdo je potem slep?

xoxo,
jure.