V moj bojler – tako namreč ljubkovalno rečem svojemu preizkušenemu in neštetih bitk vajenemu želodčku – gre vse, razen kumar v zosu. Tukaj potegnem črto. Sicer sem po zagotovilu babic odličen jedec, eden tistih, ki poje vse in še tega veliko in se nemalokrat pozanima po možnosti repet. Ter med prehranjevanjem izžareva srečo! Menda me je lušno gledat, ko jem. Kot da me sicer ni (pomežik).
piše: Jure Marolt

Vendar ni bilo vedno vse tako sončnato – prvih osem let sem preživel bolj ali manj na sladkarijah, naslednjih osem pa na hrenovkah, pomfriju in kečapu. Posledično sem na šmihelski osnovni šoli rušil težnostne rekorde v svoji generaciji, četrti razred in 48 kil, beat that! Ampak, saj veste tisto znano: debel otrok je srečen otrok. Buci buci bu.

»Pozabila sem na to, da moram jest.« Tako deklino bi najraje čez kolena! Kdo lahko pozabi na nekaj tako odličnega? Povrhu vsega pa je kruljenje naravna notranja budilka, ki nima snooze gumba. To je še ena tistih ženskih belih laži, s katero opravičujejo neko zadnjo shujševalno kuro, pa naj bo ta bodisi z mesecem, luno ali krajcem. Enkrat sem zasledil ‘sladkorno’ dieto. Malo je manjkalo, da je nisem tudi praktično preizkusil.

Resnična zgodba: ko sem pred nekaj leti začel s svojimi prehranjevalnimi pustolovščinami – ki so, bodimo iskreni, nevredne naziva kulinarične in imajo pogost ponavljajoči se cikel – sem se spomnil članka, ki je govoril nekaj o odličnosti prekmurskih jedi. In sem pobral šila in kopita ter šel v štacuno po to dobroto. Težava je bila v tem, da sem imel v mislih bograč, ki pa ga še nikoli nisem videl niti nisem točno vedel, kako bi ga ubesedil. Je pa bila zato v skrinji prekmurska gibanica, ki sem jo v trenutku najdbinske vzhičenosti zamenjal za bograč. Šele po nekaj desetminutni peki in prvem ugrizu sem ugotovil, da gre za sladico. Nauk zgodbe: ni ga. Pač sem pojedel za kosilo družinsko kilogramsko pakngo gibanice.

Poznam štiri ljudi, ki so zadovoljni s svojo težo. Vsi pa imajo eno izstopajočo skupno značilnost: testise. Nikoli še nisem srečal ženske, ki bi rekla ‘majkemi sem huda, kila dol bi mi samo škodila.’ Če je ženska okrogla, hoče zgubit. Če je suha, hoče bit še bolj suha. Tako je in tako vedno bo. Mi je pa zelo interesantno dejstvo, da okrogle dekline v javnosti nikoli ne vidiš jesti … Najverjetneje se prehranjujejo s fotosintezo … Ampak tudi fantom ni vseeno. Če so grintasti, hočejo ojačat, če so reliefno bolj okrogli, pa zgubit dekagram ali dva. Ne preveč.
Všeč mi je, ker se mora skoraj vsak truditi za kolikor toliko všečen geštel. Športat. Ker ne gre za samoumevno stvar. Več kot delaš, bolj hud si, a ne?

Žalitve, kletvice in vsesplošne neotesanosti, ki jih je v mojem življenju slišala sobna vaga, ni še nobena živa ali neživa stvar. Ko v danem trenutku pričakujem manjšo digitalno številko, kot mi jo izpiše ta zagamana aparatura, sem v nerazložljivem izprijen efektu sposoben marsičesa. Tudi brcnil sem jo že večkrat, sebi na škodo. Vendar je tu še veliko hujše spoznanje, ko ti pokaže manj kil, kot si pričakoval. To pomeni, da moram kot moški zaužiti kaj dobrega, da bog ne daj ne skumram preveč. In nato ugotoviš, da v hiši ni čisto nič, ura je pa taka, da so tudi že šiptarji v postelji. Na jok mi gre … Sam se vedno tehtam izključno v boksarcah. Kot da bom še odšteval kilažo puloverjev, kavbojk, majic itd. itd.

Najraje kosim z dekleti. Ker v veliki večini primerov ne ‘zmorejo’ sladice. Slaba vest, thank you for being true! Nutello lahko jem le samo, brez kruha in s tamalo žličko. Banco sladoleda vedno zeksam, nikoli jo zopet ne zamrzujem po nepotrebnem.

Zakaj je človek nesrečen, če je pretežak, sreča živali pa narašča premo sorazmerno z velikostjo njihovega trebuščka? Moj pes bi mene pojedel, če bi le ugotovil način kako, v to sem trdno prepričan. Njega bi kvečjemu kakšen Kitajec. Glede na to, da jem šestkrat, sedemkrat na dan in da tole zadevco pišem zadnje dobre pol ure, že slišim prve opozorilne zvoke, ki so, tako kot moje kulinarične preference, narodnostno neopredeljeni. Lost in translation, tako kot Scarlett Johansson (upam, da je kdo razumel ta zadnji dovtip). Ona je tudi ena tistih, ki bi jo, gurman kakršen že sem, brez težav zmazal. Pa dober tek!

P.s.: oink, oink fatty 😀

xoxo,
jure.