»Če ne bomo brali, nas bo pobralo.« Oguljeni citat Toneta Pavčka, ki je postmuhno še toliko pogosteje ubeseden tudi s strani tistih, ki za redno branje štejejo podnapise. Ampak drži, tale Pavčkova. Knjige so skozi skoraj celotno zgodovino človeštva nosile posebno težo, in sodobnemu tehnološkemu napredku navkljub, ki pisano besedo postavlja na stranski tir, še vedno niso zgubile na svojem čaru. Ne, ne!
piše: Jure Marolt

Osnovno in srednjo šolo sem bil eden tistih prisiljenih bralcev. Obvezno domače branje, go screw yourself! Žoga in kasneje dekliški nasmehi so mi onemogočili resnejše in predvsem kvalitetnejše branje. Ampak na pomoč mi je v fakultativnih dneh priskočil FDV s svojimi neobveznimi predavanji in vajami, kar mi je sprostilo enormne količine prostega časa. Začel sem s kriminalkami, nadaljeval z leposlovjem, prešaltal na poljudno znanost in se vrnil k leposlovju, tokrat v bolj klasični obliki.

»Ti si človek, ki največ bere, pa ni včlanjen v nobeno knjižnico,« mi je z neprikritim navdušenjem nad to veleugotovitvijo dejal sotrpnik na predavanju. Ampak imel je – in še vedno ima – še kako prav. Jaz knjige kupujem in si jih ne izposojam. Trenutno jih imam v svoji sobici približno tristo, skupna vrednost katerih pa je dosegla že ceno zmerno do pretežno uporabnega vozila. Sem član vseh knjižnih klubov, kar jih imamo – in to kljub dejstvu, da sem pogosta tarča varnostnikov v knjigarnah, ker ‘če pa ta bere …’

Še dva dni do knjižnega sejma, enega od vsakoletnih vrhuncev. Bale znižanih bukvic! Na mojo neizmerljivo veselje ne kupujem več le poceni, ampak tisto, kar hočem in k čemur me vleče. Letošnji cilj: Murakamijev 1Q84 v angleščini in Sončna ura, zbrane pesmi Frana Milčinskega – Ježka.

Ko prvič primem v roke knjigo, se mi pospeši utrip. Nekajkrat pregledam platnico iz obeh strani, nato se lotim zavihkov. Pregledam njeno debelost in to, kako si sledijo poglavja. Vzamem kozarec vina in počasi, z budnim umom, začenjam novo pustolovščino. Kajti vsaka dobra knjiga je avantura zase!

Rad bi živel v dvajsetih letih 20. stoletja na zahodni obali, kjer so se mladi dobivali v večernih urah in podajali svoja mnenja o zadnjem prebranem literarnem delu, kjer so zapisovali svoje vtise o zadnji knjigi H.G.Wellsa ali Marka Twaina, kjer so v vsakodnevnih pogovorih citirali Shakespeare-a. Z kozarcem konjaka v roki in v oblekah so dajali vtis nečesa nedotakljivega. V današnjem času je vsakršno citiranje omejeno na refren zlajdrane pesmi – primer: kar naenkrat so vsi seksi, in to vedo in vsi imajo občutek, da bo danes dobra noč. Ahhh …

Trenutno se spopadam – kajti branje je zame izziv! – s knjigo Tostran raja F. Scotta Fitzgeralda, izpod katerega peresa je luč sveta ugledal tudi Veliki Gatsby. And it’s one hell of a fight 😀

Outside of a dog, a book is man’s best friend. Inside of a dog it’s too dark to read. ~Groucho Marx

xoxo,
jure.