I like. Všečkano. Za prste obliznit. Delicious.
piše: Jure Marolt
Všeč so mi s soncem prepojena jutra, prebujanje v obsijan dan je nedoločljivo fenomenalen. Ljudje smo bolj podobni rastlinam, kot smo si pripravljeni priznati: če se rožice prek fotosinteze prehranjujejo, mi prek sonca pridobivamo prepotrebno življenjsko moč.
Všeč so mi deževni večeri pri odprtem oknu, ki so namenjeni le in izključno branju in razmišljanju o vsem, a hkrati o ničemer določljivem.
Všeč so mi nasmejani ljudje. Na prvi pogled groba delitev, ampak še kako resnična: lahko se prebijaš skozi vsakdan z nasmehom na obrazu ali pač ne. Kdo zgleda bolje, presodite sami.
Všeč mi je občutek, ko si srečen brez posebnega razloga. Ko se smeješ samemu sebi in vse, kar zapušča tvoje bistvo, izžareva nekaj deviško čistega in nedoločljivo všečnega.
Všeč so mi ljudje, ker jih večino ne razumem. Vsak je res zgodba zase, in podobno kot pri filmih, so nekateri bolj, drugi spet manj zanimivi, nekateri smešni, drugi grozljivi. Sam pa imaš možnost, da z izbiro ‘svojih’ ljudi režiraš svojo filmsko klasiko.
Všeč so mi živali, ki so v svojem bistvu tako preproste in iskrene, da te osvojijo v trenutku, ko jim zazreš v prodorne oči (razen perutnine, ta je zmešana).
Všeč mi je občutek, ko odkriješ komad, ki si ga enkrat v mladosti izgubil in se kot jagnje (spodobi se in pravično je, res se spodobi in je pravično) vrne v tvoj varni pristan.
Všeč mi je frišna posteljnina.
Všeč so mi ogledi tekme v družbi prijateljev s pivom v roki in s testosteronom prepojenim ozračjem, kjer je vsak izmed nas nemalokrat pametnejši od vseh trenerjev in strokovnih komentatorjev skupaj.
Všeč mi je zaprta steklenica dobrega vina in ves protokol, ki je povezan z njenim odprtjem.
Všeč so mi večerni sprehodi po neobljudenih cestah z glasno glasbo in neuglašenim prepevanjem ter težko razumljivim poplesavanjem.
Všeč mi je občutek razgaljenega ženskega telesa ob mojem, ki, navkljub dejstvu, da je površinsko mnogo manj obsegajoče od mojega, vedno v mojih mislih zavzema veliko večjo količino relevantnega prostora.
Všeč so mi iskreni, sramežljivi ženski nasmehi, ki se jih na srečo ne zaslužimo zgolj z našim obstojem, ampak je za njih potrebno prekleto veliko garati.
Všeč mi je trenutek, ko se zaveš, da je bil pravkar kupljeni novi kos garderobe najboljša naložba v zadnjem času.
Všeč so mi nove, še neodprte knjige. Občutek, ko jih odviješ iz polivinila in vate udari vonj povsem svežega sežnja popisanih strani, je bolj osvežujoč kot bevanda na vroč pozno avgustovski večer v Dalmaciji.
Všeč mi je žoga in koš in čisto vse, kar je med njima povezano.
Všeč so mi prijatelji, kajti tej so največkrat odsev vsakega posameznika. Iz tega tudi moja brezbrižna nrav, ker vem, da so za mano in ob meni ljudje, ki bodo tam ne glede na vse.
Všeč mi je vonj, ko vstopiš v hišo in se tvoje nosne brbončice prepojijo z kmalu prihajajočimi kulinaričnimi presežki.
Všeč so mi besede, ker niso zamerljive in jih lahko oblikuješ na 1001 način (izvzemši slaviste).
Všeč mi je občutek, ko tvoje dejanje povzroči srečo nekoga drugega, pa naj bo ta nekdo od tvojih bližnjih ali pa popolni neznanec.
Všeč mi je pomlad, ko se zemlja zopet prebuja, ‘v čar otroštva pomlajeni čas’, ko je vsa narava en velik čudež.
Všeč mi je poletje, ko se začne sezona razgaljene kože, pozitivne energije in vodnih ohladitev, ko se spije več piva kot poje hrane in ko je obvezen vsakodneven obisk najbližjega sladoledarja.
Všeč mi je jesen, ko drevesa odvržejo svoja oblačila, ko se na vrhovih dreves pojavi zmrzal, ko stopimo od sončnih dni do neskončnih noči.
Všeč mi je zima in z njo povezane snežne radosti, bela trava na poljih, bele strehe na hišah. Kuhano vino in medička, obdarovanja. In napoved novega cikla prebujajočega se rastlinja in daljšanja dneva ter krajšanja noči.
Všeč si mi ti.
Sončna ura dobro ve,
šteti temnih ur ne sme,
kaj zato, če temno
danes je vse nebo,
jutri zlato sonce bo.
Sončna ura te uči,
štej le svetle sončne dni.
Če ti je kdaj hudo,
kar pozabi na to,
saj bo jutri spet lepo.
(Frane Milčinski – Ježek)
xoxo,
jure.
