Če sem se pred nekaj meseci dotaknil neizmerljivega pomena žensk v moškem vsakdanu, je sedaj nastopil čas, da se dotaknemo tudi fantovske družbe. No homo, pure bromance. No gay, but guy love. Ne gremo na sprehod do gore Broceback, danes žal ne.
piše: Jure Marolt

Veste, ženske se sproščajo. Res, res. Vsake toliko – bolj pogosto, kot bi bilo to potrebno – imajo v planerčku sprostitvene reči. Romantična komedija v kinu, savna s kolegicami, večerjica, preprosta knjiga brez zgodbe … za sprostitev. Kaj pa moški? Naše oblike ‘sproščanja,’ ki niso niti najmanj podobne ženskim, v grobem predstavljajo le občasno popivanje in kvartopiranje. In še takrat radi vidimo, da je to čim bolj intenzivno. Če ne pade, ni nič! Morda kakšna skupinska športna aktivnost (in s tem ciljam na košarko ali fuzbal, za vse tiste pokvarjene misli, ki so si že predstavljale take ali drugačne ‘vlakce’). Ču-ču?

Vendar povsem enako kot nežnejši spol, tudi mi potrebujemo vsake toliko popolni mir. Pred babami, seveda! Mislim, to je precej težko ubesedljiv fenomen. Ker ženske, ko so v moški družbi, prinašajo s seboj tiste svoje prirojene vzorce obnašanja – še vedno tercirajo, se pogovarjajo o čustvih, jih zanima, kaj smo počeli čez dan itd. itd. Ker ko smo moški sami, se veliko manj govori, dosti več pije in spet toliko manj obira.

In poznamo se bolje kot še najboljše kolegice! Ko smo, na primer, v gostilni, tvoj pravi kolega ne vpraša, če boš pil, ker pozna pritrdilen odgovor na to brezpredmetno vprašanje, ne vpraša, kaj boš pil, ker pozna tvojo žejo prav tako dobro, kot jo ti sam. In ne da gre pri moških le za popivanje, še zdaleč ne. Je pa res, da je pitje z deklicami manj zabavno, ker se jih prehitro prime.

Moški smo nezamerljivi. V danih trenutkih se radi zmerjamo, pač zato, ker to lahko in je to zabavno. ‘Kje si lajdra?’ ali ‘kreten jedan’ ali ‘šupak’, vse to so izrazi prvinske in neoskrunjene naklonjenosti … Če pa bi isti ton uporabil tudi pri pogovoru z ženskim spolom, bi izvisel hitreje kot pri vislicah.

In ravno zato moški potrebujemo en drugega. Ker vsaj za trenutek ustvarimo okolje, ki je popolnoma sproščeno in ki od nas ničesar ne zahteva, razen tega, da smo takšni, kakršni smo, globoko v svoji biti. Kjer ni nič premišljeno in so stvari mnogo bolj nagonsko naravnane. In tudi ko smo sami, se pogovarjamo o deklicah, kajpada. Samo da ne toliko v stilu ‘a si slišal to in to o tej pa tej?’ ampak bolj ‘katera je že to? In zakaj je potem še nisi ujagou?’

Ko sem začel pisati na to temo, sem upal, da bo vse skupaj imelo nekoliko drugačno končno obliko. Ni mi všeč, kar sem napisal, pravzaprav mi je žal za vsakega, ki je prišel do te točke. Vendar življenje ni potica, pravijo modreci. In tudi sam sem bil nedavno tega razočaran s strani enega od teh, ki jih opisujem v teh vrsticah. Ker sam nekaj oseb v svojem življenju ocenjujem po zahtevnejših standardnih kot večino. Tako da sem na poti do zaključka nekje zašel v primerjavo ženskih zmot in moških zablod. Vseeno pa se mi zdi, da vsak alfa samec, ki to bere, dobro ve, kaj sem hotel izpostaviti.

»Can you imagine a world without men? No crime and lots of happy fat women.« A horrible world indeed. Sam verjamem, da nas ženske obožujejo v enaki meri, kot mi njih. In da si vzamejo občasno pavzo od nas le zato, da obnovijo v sebi tisti občutek, ki jim pravi, kako je življenje z moškim bolj enostavno in prijetno. In nikar se sedaj ne repenčite, drage dame! Medtem ko se vsak moški, ki da le nekaj nase in svojo dobrobit, zaveda dejstva, da je brez kraljice svojega srca vreden popolnoma nič, je čas, da nam ženski spol začne pripisovati enako pomembno vlogo. Kajti navkljub dejstvu, da imamo povsem različen pogled na veliko večino še tako banalnih stvari, ne shajamo eden brez drugega, nikakor ne. Zakaj pa bi?

Hommage to the hommies: http://www.youtube.com/watch?v=lL4L4Uv5rf0

xoxo,
jure.