Priznam, podlegel sem konvencionalnemu in predvidljivemu. Mejduš. Vendar se temu med najbolj prazničnim mesecem v letu človek le stežka ogne …
piše: Jure Marolt

Dasiravno obstaja veliko stvari, ki bi se jih lahko znotraj tega mnogoobsegujočega naslova lotil, sem se odločil, da se posvetim spregledanim. In s tem ne ciljam na male in podhranjene afriške otroke, ki so pogosto del mojega miselnega procesa in dejanskega udejstvovanja, ampak bom govoril o … ščipalkah za nohte.

Kaj ima to zveze s svetlobno hitrostjo približujočimi prazniki vas zanima? Dobro vprašanje, odgovor na katerega pa naj zaenkrat ostane še zavit v tančico skrivnosti. Najprej pa le nekaj razjasnimo: ščipalkam za nohte se bom posvečal z moškega stališča in nikakor ne iz izjemno zahtevnega in opisovalno nehvaležnega ženskega vidika. Ker, številnim dobronamernim poskusom navkljub, noben moški ne razume teh dekliških manikurnih (kura, hehe) podvigov.

Ščipalka – govorimo o tisti za nohte in ne tistih za perilo, ki so zgodba zase – je ena tistih šmentanih reči, ki jih vedno opazimo na vsem možnih in nezaželenih krajih, ko jo ne potrebujemo, ko pa nastopi čas krajšanja tistih hitrorastočih pretežno belih prstnih izrastkov, pa je nikoli ni na spregled!

Ljudje jo imajo za samoumevno. Vendar dobra ščipalka – za nohte, ne perilo – še zdaleč ni tako pogost pojav, kot bi si človek mislil. Sam imam doma tri, in ker so moji nohti trenutno lično urejeni, sem dve seveda našel v trenutku. Od teh treh je ena prava, taka ki lepo striže in ji nimam kaj oporekati. Ena cefra nohte in jih moram potem dodatno urejati, kar je za povprečnega predstavnika močnejšega spola seveda nepredstavljivo naporno delo, tretja pa zahteva odstavek zase.

Ta ščipalka je namreč podkrepljena z zgodbo kupljena dve leti nazaj v majhnem srbskem mestu v sklopu enotedenskega spoprijateljevanja z bivšo skupno državo. Tretji dan izleta sem namreč ogorčeno spoznal, da so nohti že občutno predolgi in ne bom zdržal do doma, ne da se jih lotim. Tako sem stopil v lokalno lekarno in v svoji najboljši srbščini dejal: »Najjaču koju imate!« Da gre za sporno zadevo, bi lahko uvidel že po sami veličini te ščipalke: bila je namreč dvakrat večja od druge največje in vsebovala tisti ljubeznivi okvirček, ki naj bi sam polovil odstrižene dele nohtkov. Težave te ščipalke je, da gre pravzaprav za hladno orožje. Vsak del nohta, ki si ga odstrižeš, namreč odleti s svetlobno hitrostjo najmanj pet metrov daleč in ga še poklicni forenziki ne najdejo več. Opozorilo: priporočljiva uporaba le v zaprtih prostorih brez prisotnosti nedolžnih bystanderjev. Iz tega naslova mi je tisti lični ‘lovilec’ nohtov pri dotični ščipalki še toliko bolj belil lase – ki pa so, glej ga zlomka, še vedno lično svetlo rjavi. Srbija je balkanski Texas – everything is bigger in Texas, pardon Serbia. Pa naj gre za joške, čevape ali ščipalke za nohte.

Pred nekaj minutami sem vam obljubil (vam je napisano z malo, ker vas količinsko naslavljam in ne vidim potrebe po vikanju … le-vas) obrazložitev povezave med prazničnim in ščipalko – za nohte, menda pa obstajajo tudi take za nos! – in obljuba dela dolg. Gre za interno stavo s samim sabo, in sicer, da lahko popišem eno A4 stran Times New Roman pisave velikosti dvanajst z razmikom 1,15 o domala še tako malenkostni in nepomembni stvari. Med pisanjem teh vrstic pa sem ugotovil, kolikšno težo v našem vsakdanu pravzaprav nosijo dobre ščipalke – za nohte, pustimo sedaj na miru tiste za perilo – in urejeni nohti. In kot take so odlično darilo v tem času prekomernega obdarovanja. Dobra ščipalka več kot scefran noht.

P.s.: Ko ležim v svoji postelji, rahlo prehlajen, pravkar odpravljajoč se naproti osvežilnemu spancu, slišim – težko ga namreč preslišim – gonilni mačji koncert, in vse, kar si preprosta duša zaželi, je: miklavž, božiček, dedek mraz, stari dobri možje pozor! Majčkena prošnja za praznične dni: če človek že pristane v dotični neprijetni situaciji, a se da zmenit, da namesto nosa zamašite ušesa? Ni tako težko, ne? Nekaj centi v levo in desno pa bo, hvaležnost pa nepopisna! Kako ste sicer fantje? Gužva, a? Hja, to je pa ta december … samo božiček, zdaj ko bolje pogledam, nešto si smršavio, a? Si! Si, ne da si? Haha, sem vedel, se vidi, da goniš tisti svoj orbitrek. Santa-trek! Orbi-claus! Lušn si ko pušlč, s tem tempom se ne boš več rabil vsako leto do zime skrivat pomežik.

xoxo,
jure.