Naslov, kot sama fotka, oba hkrati torej, sta zavedljiva. Ne bom pisal ne o našem prihajajočem cajtngu ne o njenih ustvarjalcih, ker trenutno o tem ve malo ali nekaj več kot nič le peščica izbranih. Če že v prvem odstavku zaznate kakšno trivialno zatipkanko ali tiskarskega škrata, se ti pojavljajo izključno zato, da bralca še dodatno zabavajo. Sam svojega pisanja namreč naknadno ne prebiram.
piše: Jure Marolt
Generacija, a? V predzadnji sobotni prilogi je intervju z Gazvodo, kjer intervjuvani na prošnjo Vesne Milek – ki me, blago rečeno, iritira s svojimi lastnimi doprinosi v slogu ‘nasmešek’ ali ‘srkne makjato’ – o opisu te težko opisljive sodobne generacije, ki se je bolj vajena dotikati miške kot eden drugega, odgovori: »Ti mulci in mule vstopajo v svet, kjer bodo, če ne bodo res specifično izobraženi, popolnoma nezaposljivi. A svet okoli njih jih spreminja v zlate ribice, politiki in starši ter goljufivi, pogoltni sistem pa jim nazorno kažejo, da jim dol visi za njih. In potem tudi njim dol visi za vse.« (opomba: to je bil seveda izpostavljen in poudarjen del izseka intervjuja, za branje celotnega pa sem bil pač občutno prelen)
Generacija brez imena, kar je že samo po sebi grozna reč. Še izgubljena nismo, to so bili (mnogo bolj plodni) ustvarjalci dvajsetih let prejšnjega stoletja. Generacija X. Spulen film, dober film: »One in every three black males is in some phase of the correctional system. Is that a coincidence or do these people have, you know, like a racial commitment to crime?« Hardcore. Ostane nam Y. Tastar, jaz sem bil član generacije Y. Za kozlat …
Nekakšna neizmerna apatičnost, brezvoljnost, ki meji na absurdno. Vsak je proti nečemu, samo da se nihče ne zaveda, proti čemu. Všeč mi je Gazvodin termin zlata ribica. Ker tudi ovce bojda niso več družbeno sprejemljive. Zamerljivost in preobčutljivost ljudi je skrajno zaskrbljujoča. Skrbi me za naše zanamce. Ker, tako kot nam zgodovina veli, bo nastopil čas, ko bodo ljudje tudi na danes in to svojstveno družbeno okolje gledali z neprikrito naklonjenostjo in pridihom nostalgije. Kar pomeni, da vse pa le še ni izgubljeno!
Težko sprejemam tudi tiste – v pomanjkanju tako nazornega domačega izraza bom uporabil kar tistega zlajlanega ameriškega – trips down memory lane, ki vedno ustvarjajo videz idializiranja nekega obdobja, ki smo ga že davno preživeli. Še pomnite tovariši? V tem je srž problema, v tem imaginarnem duševnem bivanju v nekem obdobju, ki je po lastnih subjektivnih standardih toliko nad aktualnimi razmerami.
Kakšne pa so pravzaprav te aktualne razmere? Hmmm … hmmm … So. Pač take. Potem pa ali se sprijazniš z njimi in stremiš k neki še tako pičli izboljšavi tistih stvari, za katere meniš, da pripomorejo k temu, da smo del neimenovane generacije, ali pa živiš z glavo v oblakih v upanju na boljši jutri ali s spominom na neverjetno prijetnejši včeraj. In potem preživiš toliko let, da se v danem trenutku v prihodnosti zalotiš v obujanju spominov s sovrstnikom v slogu kako lepo je bilo pravzaprav življenje v teh letih preloma tisočletja in prehoda v novo.
Hello Kitty generacija. Generacija Ai se te pego. Upload a picture, share a link generacija. Generacija virtualnega zalezovanja, socialne impotence. Aseksualna generacija. Generacija Ugg. Preživeta generacija. Generacija nadaljevanj in remake-ov. Posplošujem, grobo insinuiram, ampak če pa tukaj kdo ne vidi povsem jasen obris zlate ribice med temi vrsticami, mora urgentno na okulistični obisk. Čas nam namreč bo podaril ime. Čas bo zacelil svet. Čas bo pomlajšal ta planet. Razen, če si kar sami ne dodelimo ime. Udarno in nas vredno.
Zanesem se, da je bil bralcu ta zapis všeč.
xoxo,
jure.
