Stari, ampak mora bit neka fora. Samo da še nisem ugotovil, v čemu je catch. Srečaš človeka, pa se grdo drži. Srečaš spet drugega, pa grdo gleda. Tretji je nesrečen, četrti žalosten. Pazi to, peti je vesel! Ampak vsi ga nekam čudno gledajo … Ljudje se odločajo za negativno, to bo treba podrobneje laično razčleniti (trojkica na maturi pri psihologiji, nekaj pa že vem!).
piše: Jure Marolt

Sram: Zardel je, nerodno ji je, zakaj se znojiš? Če prav razumem, te je sram takrat, ko tako ali drugače izstopaš ali ne upravičiš prevladujočih družbenih zahtev. Hmmm, potemtakem ovca si pa vse drži. I’ll pass. Sram te je lahko le, če si dovoliš zunanjih dejavnikom, da postanejo odločilni pri tvojem soustvarjanju. Za mnenje velike večine mi je pač tako vseeno kot za sneg na vroč julijski dan.

Jeza: Jeza je kurba. Vsak se razpička kdaj pa kdaj. Ne razumem pa ljudi, ki so jezni brez razloga. Pač zato, ker so lahko. Lubi buh, kaj ti pa to nuca! Že opravičena jeza je hudič, kaj šele umetno ustvarjena. To je tisto, a ne, ko z vsako minuto jeze izgubiš šestdeset sreče.

Žalost: Ah žalost, težko se ji ognemo. Veš, mene zelo razžalosti tisti zvok – vem, da veš kateri – ko se sprehajaš po mokrem pločniku in naenkrat slišiš ‘hrrssk!’ ter se zavedaš, da si malemu polžku najmanj uničil dom, če nisi že kar celega zdrobil. Žalost je globoko ukoreninjena v osamljenosti, a ne? Pa če nas je na svetu sedem bilijonov, samo v Podgurju čez štirideset tisoč, tud ni vrag da zdajle ne prikličem v svojo orbito enega, s katerim si lahko krajšam čas.

Ljubosumje: Rak rana našega vsakdana. Včasih so bili ljudje ljubosumni samo takrat, ko je kdo pecal njihovega partnerja. Pa še potem so vzel pištole v roke, rekel ‘i challenge you to a duel!’ in je bila stvar rešena. Danes so ljudje ljubosumni zaradi tisoč in ene stvari. »Zakaj ga ne maraš?« »Ker ima boljšo plačo.« Okej, kaj pa njega?« »Ker boljše zgleda.« »Hmm, okej. Kaj pa njega?« »Ker je nasmejan.« Okej … Ne ni okej! Kaj pa tisto, da je vsak svoje sreče kovač? Pa bodi še ti nasmejan, sunce ti dosadno!

Apatija: Grozno podcenjena! Hudičevo naporno mora biti nedoločljiva brezvoljnost, čakanje da kazalec na uri pokaže spanju primerno številko. Iz dneva v dan, ufff …

Strah: Ne razumem ljudi, ki jih je v naprej strah. Kaj pa če se to ali to zgodi? Kaj pa potem? Namesto, da bi pomislili raje, kako fajn bo, ko se to ali ono ne bo zgodilo. Razen perutnine ni nobene res strašne stvari na svetu. Nekatere skrbi za zdravje tudi takrat, ko so zdravi. Jaz sem vesel, ko sem zdrav, ker je to težje biti, ko nisi fizično povsem optimalen. Se spomniš, kako te je pred tednom dni bolelo grlo? In danes te ne več? Smile, damn it.

Krivda: Kaj lahko človek stori, če nekomu naredi krivico? Lahko se mu opraviči, kaj več pa že ni zmožen. Sorry seems to be the hardest word pravi Elton John. Tudi Gibonni poje nekaj o oproščanju. Ampak ta preprosta beseda ima čisto pravo zdravilno moč. Kot trpotec! Ko smo bili majhni, je bil trpotec edino zdravilo, ki smo ga poznali. Tudi za zlomljeno roko. In potem smo se igrali naprej.

Razočaranje: Razočarani smo, ko nekaj pričakujemo. Od ljudi, situacij. Pričakovanja pa so pogosto neizpolnjena, ker so naše misli izredno subjektivne in si gradijo gradove za oblake, ko pa še za utico na zemlji nimajo. Nobenih pričakovanj, nobenih razočaranj, oh, kako preprosto.

Kaj pa sreča? Ko sem se danes spotaknil – kar se mi pogosto zgodi – sem se ujel na roke in nisem telebnil direktno na obraz. Super filing! Na Loki je ena račka sedela na štoru, ki je štrlel iz vode – kot na katedru, hehe. Na iPodu imam cirka 800 komadov in sem si zamislil Doo Wop od Lauryn Hill in naslednji komad je bil prav ta! Pa imam seveda na random, da sem vedno znova presenečen. Kako potem človek ne bo vesel. Malenkosti, to je to. To je to … Sonce sije. Gremo na zrak. Footlose na iPodu! Jebeš negativno, če pa lahko izbereš pozitivno.

xoxo,
jure.