Vem zakaj. Bodiva za trenutek drzna in se vrniva v sredo devetdesetih. Slika je povsem čista, jasno razločljiva, še bolj določljiva. V HD-ju. Slok tip, v izredno ozkih črnih hlačah, sumljivo homoseksualni čevlji, nazaj polizanimi lasmi in srajca, na kateri je nazorno odpetih tam šest gumbov, vseeno pa na njem ni niti dlakice, kar priča o kroničnem pomanjkanju testosterona in posledično tiste tako prepotrebne moškosti v tem aseksualnem svetu.

piše: Jure Marolt
S tem se mladostnik težko poistoveti. To je bila namreč najpogostejša laična predstava o tistih moških, ki so se odločili posvetiti plesu. Čas je to nekoliko spremenil, sčasoma pač poznamo več kot le latinsko ameriške plese. Moški boki nikoli niso bili – in nikoli, ampak res nikoli – ne bodo namenjeni pretiranemu in težko doumljivemu zvijanju v ritmu bonga.

Potem pride na vrsto maturantski ples. Sila preprosta reč, menda. Takrat mi je prvič postalo vse to všeč. Verjetno zato, ker mi je dobro šlo. Vsaj v primerjavi z dijaki srednje strojne šole, gibi katerih so bili zelo boleči tako za mojo oko kot za prste na nogah njihovih soplesalk, ki so se mi smilile v vsem svojem (pohojenem) obličju. Pa tej marši, ča-ča-čaji pa tangi, povsem preprosta zadevca, lahko obvladljiva, zelo zadovoljiva.

Težava naših kafičev je, ker se v njih ne pleše. Ljudem je to nerodno načeti. Se pa gleda in tercira, seveda. Enkrat, v dotičnem in izredno specifičnem obdobju svojega življenja – ki je trajal nekje dva meseca – sem se odločil, da presekam ta gordijski vozel. Tako, za lastno dušo, lastni duševni spokoj. Tako da plešem, če mi paše, ne glede na teksturo bara ali demografski profil njegovih obiskovalcev. Gre predvsem za to, da nogica trza. In ko nogica trza, ti poizkuša nekaj neprikrito sporočiti.

Najboljša stvar pri plesu je, da je izjemno prilagodljiv in … iščem pravo besedo …

INTERMEZZO:
Veste, iskanje besed ni tako preprosto delo. Ni vsaka beseda enaka, nikar ne enačiva nekaj tako banalnega, kot je brb, z recimo vseobsegajočim tour de force-om, ki ga premore beseda, kot je recimo dušebrižništvo. Kompetentnost na vsakem koraku in v vsaki besedi, sicer vsako naše dejanje kmalu postane mediokritetno.

… in izpopolnjujoč (bo kar primerna). Nagonsko verjamem, da je namenjen vsakemu, tudi tistim, ki jim je ritem bolj tuj kot politiku iskrena beseda. Ples je pač sexy. Kakor pač ga zarotiraš, nekaj je na njem. Tisti sumljivi gospodič v uvodu je že davno pozabljen, danes je pač vse oh tako drugače. Človek se ne more ne veseliti neslutenih razsežnosti, ki jih v sebi skriva plesni večer. Danes plešem standardne in latinsko ameriške. V jeansu, wannabesociety majci in energy supergah. In čeprav moja impozantna fizična konstitucija ni najbolj primerna za nekatere – moji inštruktorji plesa bi verjetno na tem mestu rekli marsikatere – plesne gibe, v tem neizmerno uživam. V tistem občutku, ko se nekdo vrti po tvojih notah.

Upam, da ob branju teh vrstic sediš na čem bolj udobnem, kot je moj stol – ki se vztrajno nagiba in le vprašanje časa je, kdaj se bo sedel sam vase in mene posledično, upam da na čim bolj diskreten in mehak način – položil na tla v svojo neposredno bližino. Vem, kdaj in kje se naslednjič pleše. In vem, da na polno. V slogu Billy-ja Idola, Dancing with myself. V slogu Bruce-a Springsteena, Dancing in the dark. V slogu starokopitnih The harvest, Dancing in the moonlight. V slogu Lionela Ritchie-ja, Dancing on the ceiling. Na koncu bom kot Whitney Houston apeliral na sorodno simpatično migajoče bitje z I wanna dance with somebody. Ker, kot pravijo fantje na Dan D: ‘In plešeš, in plešeš, zaradi te noči se svet vrti!’

xoxo,

jure.