‘A mind is a terrible thing to waste.’ Veš, to je ena tistih, ki si jo slišal ne-vem-več-kdaj-enkrat-zelo-dolgo-tega, pa za vedno ostane s tabo, iz meni povsem neznanega razloga in si jo pogosto povsem nezavedno zopet prikličeš iz temnih beznic spomina in jo privlečeš na dan kot neoporečen argument med debatnim krožkom. Ampak um res ne gre trošiti. Če že lahko izbiram, se raje odločim za trošenje kalorije. Te brez težav in na zadovoljstvo številnih brbončic adekvatno nadomestiš, ko pa um zbezlja, ga pa noben hudič več ne spravi k pameti.

piše: Jure Marolt
Beseda um deluje tako strogo, togo. Kratko. Verjetno ena tistih reči, ki ne potrebuje veliko, da se jo opiše. Um! Zadane kot strela iz jasnega in ne pusti ugovorov. Beg možganov. Nikoli nisem povsem razumel, zakaj ta besedna zveza opisuje tiste ultrapametne posameznike, ki zapustijo matično državo in srečo iščejo v drugi. Zame je beg možganov primernejše uporabljen takrat, ko vidim dvajsetletnika, ki redno kadi že od svojega dvanajstega, in skrajno resno zastavi tole: ‘Res mi ni všeč, da nisem večji od metra sedemdeset.’ In povsem razumem, zakaj so možgani pobrali šila in kopita ob tovrstni ugotovitvi. Tukaj pač ni več rešitve. Prošla baba s kolačima, prošo um sa mozgom.

»Včeraj sem imel tako vadbo: 45 minut sklec, 30 minut uteži, 15 minut trebušnjakov in ena urca teka. Ni slabo, a?,« se pohvali s testosteronsko prepojenih glasom in neprikrito zadovoljnim stasom. Hud si, hud. Za popizdit rekreativen. Ogromno fizične telovadbe – kaj pa kaj mentalnih vaj? »Huh?« Super. Še eden tistih, ki vsakodnevno razmiga vse mogoče očesu vidne mišice, um pa stagnira. En rebus rabi, eno uganko, nekaj preprostega, aktualnim miselnim sposobnostim primernega. Oton Zupančič: Mehurčki in petdeset ugank. Menda bo šlo. Menda je za otroke.

‘Nima fantek kapice,
kapica ima fantička;
prišle hude sapice,
niso vzele kapice,
vzele so fantička.’

Pretežko? A dej no … Dobro, ima Oton tudi kakšno bolj simpl … Sicer je pa odgovor želod. Tako, tako, tisto iz gozda, sej ti gre.

‘Poznam rudarja –
gore ustvarja.’

Namig: luštna živalca, še v risanki je bila. Črna. Iz zemlje pokuka. Rima se na Črt, jebemti!

Še zdaleč ne posplošujem v trditvi, da se ljudje raje odločijo za vizualno všečnejšo inačico kot za inteligentno verzijo. Gre le za preprosti apel, da se vloži nekaj kontinuiranega truda tudi v lasten miselni razvoj. Branje in to, sudokuji in sorodne pizdarije. Vsi najverjetneje poznamo kakšnega izredno lepega posameznika, ki pa je bolj kot ne votel v glavi. In čeprav ga gledaš in gledaš in gledaš in si naivno dopoveduješ, da morda pa le ni tako sfalen, sčasoma poči. V tvoji glavi, seveda. Oči se hitreje utrudijo kot koleščki v tvoji glavi. Embalaža brez vsebine je no-go, a-a, ne bo šlo. Inteligenčni stimulansi premorejo več všečnosti kot oprijeta zadnjica. No, vsaj v danem trenutku.

Pa spet sej nismo vsi wunderkidi ali nadpovprečno inteligentni ali oh in sploh v podstrešju itd. itd. Gre za to, da vsak človek rad sodeluje v izzivu, ki se mu reče zanimiv, kontradiktoren pogovor. Kjer se krešejo mnenja. Kjer uživaš v rokavici, ki ti jo vrže sogovornik. Kjer se trudiš, da ga nadgradiš in izzoveš na novo. Kjer … kjer je argument v stilu ‘he was too drunk to know he was too drunk to drive’ nenadkriljiv. Tako nekako.

Ampak tudi um spakira kovčke, ko nanese beseda na najpomembnejšo človekovo mišico (in fantje, verjeli ali ne, to ni tič, čeprav premore lastno glavo). ‘Perhaps it is good to have a beautiful mind, but an even greater gift is to discover a beautiful heart.’ Du bist mein schatzi!

xoxo,
jure.