»Ljubezen je kot delfin, ki se – obsijan z mesečino – kopa v neskončni toplini tvojih oči. Zato jih nikoli povsem ne zapri, saj pravijo, da delfini umirajo v temi…« To je misel, ki sem jo v najstniških in študentskih letih neštetokrat prebrala, zapisala, delila z drugimi prek pisem, razglednic in sms sporočil. Takrat sem risala srčke po zvezkih, puščicah, šolskih klopeh, asfaltu… kjer se je pač dalo. Pa danes?

»Nekaj je v tvojih očeh, da jih ves čas iščem med množico ljudi… Nekaj je v tvojem glasu, da se tako rada pogovarjam s teboj… in nekaj res posebnega je v tebi, da moje srce gori v plamenih ljubezni…« Ah ja, še eden od mojih dnevniških zapisov pred več kot desetimi leti… O tem, kolikokrat sem v dnevnik zapisala »Ljubim te.« ali »Pogrešam te.« ali »Za vedno tvoja«, si ne upam niti pomisliti, ker vem, da se je skorajda vsak zapis končal nekako v tem stilu… A takrat, ob številnih srednješolskih in študentskih simpatijah, nisem imela pojma, da enostavno – to tako ne gre. Da ljudje pridejo in grejo, čustva se spreminjajo, tako kot se spreminjam sama. In prav to – lastno spreminjanje, ki mu lahko rečem tudi dozorevanje, mi danes ob prebiranju vseh ljubezenskih sporočil in ob pregledovanju starih foto albumov, privabi nasmeh na obraz.

Ob poslušanju pesmi »Missing you« legendarne Tine Turner sem odprla škatlo in na dan so prišli vsi spomini… Na tiste prve simpatije, prva ljubezenska pisma, zmenke, doživetja, prve poljube in solze razočaranja… Oživeli so spomini na fante, ki so danes že pravi moški (no, večinoma!), o katerih sem bila prepričana, da jih ljubim in da bo ta ljubezen trajala večno…

Danes še vedno kdaj pa kdaj narišem kakšen srček. Sploh pri svojih statusih na Facebooku jih imam rada. Lepo izgledajo. In nikdar niso brez pomena. Tudi kakšno ljubezensko sporočilo kdaj pa kdaj še pošljem, zakaj pa ne? Ljubezen je energija, ki jo je vredno deliti. Brezpogojno. Kar daš, to dobiš.

A ob vsem tem ne pozabljam nase. Že pred leti, ko me je življenje postavilo na (zdravstveno) preizkušnjo, sem prišla do spoznanja, da moram v prvi vrsti rada imeti sebe in da mi ne sme biti žal niti minutke časa, ki ga namenim lastnemu izobraževanju ali razvajanju. Danes, ko nas stresne situacije spremljajo na vsakem koraku, je občutek lastne vrednosti in notranjega miru še toliko bolj pomemben.

Zato ni zaman na mestu misel, ki sem jo danes, na Valentinovo, zasledila pri prijateljici – kje drugje kot na Facebooku: Najpomembnejša oseba v vašem življenju ste edino VI sami; in najpomembnejši odnos, ki ga boste kdajkoli imeli v svojem življenju je odnos do sebe….

Zato vsi – samski ali srečno zaljubljeni – želim vam, da bi vsak dan našli čim več razlogov za smeh. Ljubezen je vsepovsod naokrog. Če jo le čutimo v sebi…

P.S.: Ljubim te… življenje!
         Vsem mojim bivšim pa – hvala, tudi zaradi Vas sem danes to, kar sem. Bogatejša za izkušnje in preprosto – srečna.