Na bežni pogled to pisemce ne deluje nič posebnega, vendar je vanj vloženo mnogo več truda in predvsem neprespanih noči, kot to morda sprva zgleda. Vem, da me ne poznaš. Še opaziš me ne. Zate sem, tako kot za mnoge druge, neviden. Zlahka spregledan, težko zapomljiv. Tega sem že navajen, ne moti me.

piše: Jure Marolt

Celo življenje sem nič več kot povprečnež, eden tistih, ki ga množica ljudi posrka vase. Izpljune pa le redko, zanimivo. Premorem takšne fizične lastnosti, ki ne zahtevajo drugega in natančnejšega pogleda, moja sramežljivost pa mi ne omogoča bolj neposreden pristop, kot je pisanje tega pisma.

Večkrat tedensko skrivaj moj pogled beži napram tebi. Poveličujem te, idealiziram. Premoreš nezaigrano gracioznost. Ognjenolasa lepotica, muza mojih misli. Sovražim tiste prepotentne, »lepe« moške brez vsebine, ki te venomer ogovarjajo z le enim, prvinsko najlažje določljivim ciljem. Smejiš se njihovih vljudnostnim puhlicah in neposrečenim metaforam, ker se že celo življenje samo smehljaš. Ampak jaz vidim preko tega nasmeha. Z njim samo skrivaš svojo notranjo bitko. Vem, ker se sam prebijam skozi dan z istim pogledom. Tvoje oči so prazne … Tudi če se tvoja usta razpotegnjena v nasmeh, oči ne lažejo. Vem, da hočeš nekaj več.

Predvidevam, da je fizična lepota svojstveno prekletstvo. Ne vem zagotovo, ker je sam ne premorem v zadostni meri. Ampak če te celo življenje ljudje ocenjujejo na podlagi prvega všečnega videza, potem si pogosto ogoljufana za mnogo, premnogo stvari. Tako kot jaz opazuješ tiste malenkosti; sinjo barvo neba, ko se preliva v azurno, tik preden se nakopičijo oblaki. Vem, ker poznam tak pogled. To je pogled osebe, ki si želi sprememb.

Težko si predstavljam, kakšni občutki te premlevajo, ko bereš te preproste vrstice iskrene naklonjenosti. Nikar se ne ustraši, da gre za kakšnega norega, homicidnega zalezovalca, ki je, tako kot že mnogi pred njim, podlegel svojim čarom. To so čustva brez pretežno prokreativnih vzgibov. Naj si še tako privlačna, ti ne bi namenil sekunde svojega časa, če ne bi v tebi izbrskal tisto dodano vrednost, ki jo premore le peščica ljudi. Tudi sam sem vse prej kot preprosta oseba; veliko razmišljam, težko razmišljam. Zato si ne dovolim, da izgubljam svoj čas s topoglavci, ampak stremim k maksimizaciji slehernega trenutka.

Zakaj ravno pismo? Nekatere največje zgodovinske romance so se razvile prav preko tovrstnih korespondenc. Mene ne privlačijo intenzivne, instantne vročekrvne romance, hrepenim pa po nekom, s katerim se lahko pogovarjam na način, kot se s praznim listom papirja. Emocije brez zavor, besede in povedi brez prikritih malih laži. Sem v občutljivi prednosti pred tabo, priznam. Vem, kdo si, ti pa ne veš, kdo sem jaz. Ampak želim si, da prek besed najprej spoznaš teksturo in ton moje duše, šele nato pa – morda, morda pa le! – se s skupnimi močmi pripraviva do tega, da odvrževa vse karte na mizo in se dejansko spoznava. Kaj ni to lepo? Najprej duša, šele nato telo …

Kot si že razbrala, nisem v pismu nikoli omenil najini imeni. Prezgodaj je za prvoosebni pristop; zaenkrat sva dve neimenovani marioneti, ki si še ne zaslužita drugačnega naziva. Ime je sveto in prepogosto grobo izrabljeno – šele ko nekoga dobro spoznaš in mu tudi nekaj pomeniš, si lahko privoščiš, da uporabiš lastno ime. Vem, da mi boš odgovorila. In tega se neizmerno veselim …

Upam samo, da ni bilo osladno. Sovražim osladnost.

J.