To vprašanje me je vedno, in to ne malo, begalo: »Pa tebi je sneg všeč?« Ker odgovor ni tako preprost, ker se razum in srce srdito borita eden proti drugemu, ker vse še zdaleč ni tako črno belo in ker pri tem nočem ostati ravnodušen. Zatorej, razčleniva!

piše: Jure Marolt

Plus:
+ sneg okoli božičnih dni s tisto melodija Deana Martina Let it Snow v ušesih in na ustnicah
+ trd, kopast sneg, ki je primeren tako za sankanje kot za kepanje (ko smo že pri tem, fantje pozor! Nikoli ne ciljajte s kepo dekle v obraz, ker vam lahko to sicer povsem razumljivo početje zameri do konca življenja. Dobra tarča je rit, tam rade fašejo)
+ ko je okolica zasnežena – zimska idila and what not – imam rad za nedeljsko kosilo krvavice ali pečenice ali kar oboje, repo ali zelje (kislo!) z ocvirki in matevža
+ večerni sprehodi po celem snegu v mojih Sorelkah, moška inačica skibuck
+ pisanje sporočil po snegu, včasih z roko ali obutvijo, spet včasih pa, iskreno priznam, na neobljudenih umaknjenih kotičkih tudi z urinom (boys will be boys, šoba in skomig)
+ obsijani snežni dnevi, kot je bil recimo včerajšnji, s pogledom na domala orgazmično prečudovito zmrznjeno dolenjsko lepotico, ki sliši na ime reka Krka
+ večplastno oblačenje: kot nekdo s precej nerazumno visoko povprečno telesno temperaturo, si lahko le redko privoščim uporabo dodatkov – izvzemši mrzle zasnežene dni – kot so volnene kape, okusno lepi šali, moje črne usnjene rokavice in ostale letnemu času primerne reči
+ savna: poleti je nič kaj drugega kot kolosalna farsa, pozimi pa igriva in ustrežljiva; povežimo to še z kratkim, a prokreativnim obiskom zunanjega bazena za piko na i in pore nam bodo še dolgo hvaležne

Minus:
– sneg v tistih koledarskih obdobjih, ko mislim, da je njegov čas že odpeketal – februar je datiran povsem na robu tovrstnega mišljenja
– lajdrasti sneg, ki je neprimeren za še tako banalne zimske radosti in ki že na prvi, bežni pogled potiho, a povsem razumljivo šepeta: »Plundra …«
– padci: njih več, ker so tako pogosti in zaradi moje korpulentne zunanjosti so tej še toliko daljši, eksotičnejši in za prejemnika (beri mene) bolj boleči
– kidanje snega, ki pri meni že od deško rosnih let, ko sem gledal na svet tako izrazito nedolžno, nosi veliki negativni predznak, posledica upokojenega soseda, ki ga vsak dan zapovrstjo neutrudno skrbi dejstvo, da je moč sneg kidati izključno v zgodnjih jutranjih urah in to z takšno silo, da se mi smili sam asfalt (predvsem mojim slušnim brbončicam, no)
– vsi avto križi: od konstantnega drgnjenja šip, soli na cestah, povsem nesposobnih voznikov, ki se snega na vozišču bojijo bolj kot se sam bojim voznikov, ki se bojijo snega na vozišču, pogostih težav z vžigom svojega konjička, počasne komunalne službe itd. itd.
– nezmožnost izvajanje povsem osnovnih zunanjih športnih aktivnosti, kot je recimo bogi stari tek
– drekasto sivo vreme, ko sneg tako učinkovito prevzame vsesplošno obliko ozračja in vsak med nami premore življenjsko radost lemurja (danes)
– pljusk: plundra, plundra, plundra …

Tukaj imaš, osem proti osem, lep vaterpolski rezultat. Kot nekomu povsem nesposobnemu vseh oblik smučarskih udejstvovanj, ki ne upoštevajo trdno sedenje na lasti lepo oblikovani in presenetljivo utrjeni zadnjici, tako dojemam te bele izločke, ki jih vidim čez okno. Ampak naj mu bo, pravkar je moj miselni tok prekinil še en plus: dremuckanje. Pozimi kot medo!

xoxo,
jure.