Za svojo neustvarjalno mladost danes krivim izključno pedagoge mojega odraščanja, ki so me na teh izobraževalnih ustanovah silili k pisanju o vseh (ne)mogočih rečeh, le o takih, ki bi me tudi dejansko zanimale, ne. Zakaj mi niso bile kot inspiracija za razmišljanje ponujene ženske, pa res ne vem.

piše: Jure Marolt

So najbolj hvaležna in razpisujoča se tema, kar jih danes poznam. O ženskah lahko razmišljam, pišem, berem, posrkam vse. Če kdo tega ni sposoben, mu iz vsega srca priporočam obisk zdravnika.

V zadnjem obdobju sem prebral ogromno knjig, ki so se tako ali drugače vrtele okoli teh ljubkih stvarc. Pa naj gre za grobe, izprijene perverzije, prikrita zalezovanja, srčkane opise, neuresničene, na takojšnji propad obsojene romance, lezbične eksperimente; vse, prav vse. Če je čtivo o ženskam, je pač mnogo zanimivo. Že dolgo tega ni potrebe, da je vse o seksu, fuku, penetraciji, prokreaciji. (»Jaka muda tebi rečt, ki redno porivaš,« se iz ozadja srdito oglasi moj kolega.)

Žensko telo je utelešenje vsega: od tistih valovitih, čudovitih dolgih las, ki trčijo vate z enako močjo kot valovi ob plimovanju udarijo ob skalnato obalo; tistega prodornega, žalostnega para oči, ki zrejo vate v sožitju hrepenenja in poželenja; tistih nabreklih ustnic, ki si jih prikrito obliznete in s tem zapečatite mojo usodo; sladkega vratu, ki poziva po nežnem, a strastnem grizljanju; prsi, na katere se vržem kot obsedeni krvoses; popka, ki stremi po komajda občutljivih nežnostih; mednožju, temu erotičnemu labirintu strastnega poželenja, ki zahteva vrsto premišljenih manevrov in mojo popolno predanost; ritnici, hlebčku neskončnega hedonizma, na katerega z jezikom pišem verze največjih romantikov; dolgim parom srce parajočih nog in tistih malih prstkov, ki so animirana inačica ljubkega.

Fascinira me dejstvo, da so ženske tako težko razumljene. Bolje rečeno, povsem so nerazumljive. To obožujem. Nočem jih razumeti, s tem bi takoj izgubile svoj mistični pridih. Ženska mora predstavljati izziv za slehernega moškega. Ne maram – ali zmorem – si predstavljati ženske brez karakterja. Verjamem, da je vsaka ženska muza za vsaj enega moškega. In na njemu je, da jo časti, poveličuje in idealizira, če si to zasluži ali ne. Ker če tega ne bo počel, se bom pač našel nekdo, ki bo.

Ni dve nista enaki. Pomislite na to neverjetno dejstvo, življenjsko anomalijo; ne poznam dveh žensk, ki bi si bili enaki. Ne po izgledu, ne karakterju, ne razmišljanju. To me bega. In to nemalo! Uživam v tovrstnih rebusih, sudokujih v obliki prelestnih deklic, omamljajočih žensk. Pokaži mi žensko in najdem več stvari, zaradi katerih je neponovljiva. Huh, to je vsa skrivnost življenje, mar ne?

Meni je trenutno na ženskah najbolj všeč intelekt. Res, totalno me narajca. To verjetno pride z leti. »Staraš se, Jure«, slišim besede malega rdečega možiclja na moji desni rami, medtem ko se hudomušno krohota. I used to be an ass man. Guza, to je bilo to. Zdaj, kakšen psevdopatolog bi to na mestu označil za semi homoerotska nagnjenja, ki se izražajo na najbolj prvinski način, ampak to kategorično zavračam. Svoje riti namreč ne prenesem, samo zato, ker je moška. Čeprav naj bi, po bolj objektivnih mnenjih, bila »kot otroška ritka, okrogla in lepa«, »okusna žemljica« ali »taka, na kateri bi lahko imela glavo naslonjeno cel dan«. Bodi ga dovolj, o ritnicah. Danes ni nič posebnega, dame. Povsem običajen dan. Vsak dan je namreč vaš. Ne dopustite, da vam kdo pove drugače. Cmok, cmok.