Poglej ga, kako mašira po naši ulici, s svojo bizarno sprehajalno palico, pisanim klobukom in velikim ptičjim peresom v njem, tem nerazumljivim nasmeškom in nerazločljivim glasom. Ta možak – hitro bi ga ocenil, da je nekje na pol poti med svojim šestdesetim in sedemdesetim letom –, naš mestni vrač. V tem nasmehu je nekaj skrito, tega se zavedam. In to me muči … Zadevi moram priti do dna!

piše: Jure Marolt

Sicer stežka se pripravim do tega, da se mu pridružim na enournem sprehodu. Občutek nelagodja, ki ga čutim, je iz minute v minuto, iz koraka v korak, izrazitejši. Postavlja neverjetno veliko vprašanj, večino njih zelo nenavadnih. Odgovarjam mu pusto, brez olepšav, naj malo ugiba. Mimo naju je šlo že precej ljudi, ko pozdravim simpatično rjavolasko dolgih nog in polnih ustnic. Prija mi, ko vidim, kako se mi sramežljivo nasmehne.

»Te zanima, kaj si misli o tebi?«, me vpraša možak s tistim svojim prikritim nasmeškom, ki me do sedaj že precej iritira.

»Kaj? Kako naj pa to vem, jo poznaš, ti je kaj rekla?«, hitro nanizam vprašanja kot dokaz nerazumljivosti njegovega.

»Ah ne, ah ne«, pridušeno pove, »obstajajo tudi drugi načini, boljši načini. Kaj če ti povem, da poznam skrivnosti do branja mislih tistih ljudi, ki ti tako ali drugače križajo pot …«

Čuden je bil vedno, tega sem se zavedal. Da je povsem nor, pa še nisem vedel. No, vsaj do tega trenutka … »In kako predlagaš, da to preveriva?«, sem ga vprašal s prizvokom gnusa, ki pa se ga nisem niti malo trudil prikriti.

Verjetno me je zadeva bolj zanimala, kot sem si želel priznati. Ni minilo dolgo, ko me možak prepriča, da mi posodi ta »dar« za dan in da mu že kasneje poplačam, kolikor se mi bo zdelo, da je primerno. Ker rad opazujem ljudi in iz poštenega dolgčasa, ki me je spremljal v teh temnih in mrzlih februarskih dneh, sem sprejel ponudbo. »Samo en dan,« pravi možak. »In pazi: lahko se opečeš, če si boš stvari jemal preveč k srcu.«

»Ja, ja, stari, bog ne daj da postanem tebi podoben«, si mislim in krotko zahahljam ter sunkovito zavijem proti domu. »Jutri zjutraj bodo misli vseh tvoje,« doda možak in počasi, s tistim težkim korakom in trkanjem palice ob beton krene v svojo smer.

Spal sem zelo slabo, pravzaprav skoraj nič. Zakaj, ne vem, saj nisem razmišljal o ničemer posebej. Dopoldne se najprej za kratek čas ustavim v pisarni, da pozdravim sodelavce. Ko se približam prostoru, polnemu ljudi, zaslišim šumenje v glavi, ki je vedno glasnejše in vedno bolj razločno. Dokler me ne opazijo, slišim njihove misli, ko razmišljajo o drugih. Prevladujejo jeza in zavist, redko katera lepa misel se pojavi med njimi. Stresem z glavo. Mene imajo radi, zgodba bo takoj drugačna. Pozdravim prvo, priletno gospo, ki se mi vsakič nasmeje. »Važič,« mi odzvanja v glavi. Obrnem se do sosednje mize, kjer je moj vrstnik, s katerim sva v soboto zvrnila nekaj piv zvečer in debatirala o ženskah. »Si se prišel malo pokazat, a lenuh, nikoli nič ne počneš,« zaslišim, čeprav mu iz ustnic berem, da govori nekaj povsem drugega in se prešerno smeje. Zgrožen se obrnem proti izhodu, ko pride šefica, tista, ki me vedno pozdravi z »naš maneken«. »Če ne bi bil lep, ne bi nikoli delal pri nas,« povsem jasno in nezmotljivo pravi moja glava. Začenjam se potiti, gledam levo in desno in naenkrat sploh ne vem več, kje je izhod. Končno ga z kotom očesa zaznam in zbežim iz pisarne, kolikor hitro lahko …

Naslednjih nekaj ur raje preživim doma, nato pa se odločim za krajši sprehod. Ko zaklepam vrata, vidim soseda, kako obrezuje živo mejo in ga pozdravim. »Še ti bi lahko kaj okoli svoje bajte pospravil, kreten.« Slednjo ugotovitev sem sprejel že precej apatično, če sem čisto iskren. Grem dalje, moram dalje. Nekaj korakov pred mano je spet tista rjavolaska od včeraj, vsaj ena dobra stvar v tem ušivem dnevu. »Sovražim, sovražim ljudi, ki se mi smehljajo, kot da me poznajo! Površinski imbecili!« Kakšne so bile misli naključnih mimoidočih, raje ne opisujem, tudi zaradi precejšnjih vulgarizmov. Glava me boli, zaželim si prijetnega pogovora. Pokličem svojega najboljšega prijatelja za pivo, pivce za živce.

V lokal pridem deset minut prepozno, medtem pa kolega že sedi za mizo. »Spet zamuja, celo življenje že zamuja, celo življenje bo zamudil,« zarohni v moji glavi. Previdno prisedem in ga povprašam po njegovem počutju. »Kar fajn,« slišim odgovor iz njegovih ust, medtem ko pa nekaj trenutkov kasneje v moji glavi odzvanja: »Kot da te res zanima. Spet si samo rabil izgovor, da se bova lahko pogovarjala o tebi, tvojih problemih, tvojih grozovitih težavah, o tebi, ki imaš že celo življenje natakarja z zlatim pladnjem vsega, kar ti srce poželi.« V tem res pristopi natakar in prinese pijačo, za kar se mu zahvalim, z njegove strani pa: »Ni problema, tako in tako sem pljunil v tvoj pir.« Obrnem se zopet h kolegu, pripravljen da mu povem svojo današnjo zgodbo, ko v glavi slišim zvok njegovih besed. »Še tvojo pičko bi nategnil, če bi imel možnost. Brez razmisleka ali slabe vesti.«

Že prej me je bolela glava, zdaj pa se mi neobvladljivo vrti. Tudi dušiti me je začelo. Počasi se vstanem in se opotajoč prerinem do vrat, saj nujno potrebujem zrak. Niti opazil nisem, da že več deset metrov blodim po cesti in da se mi z nezadržno hitrostjo približuje avto. Temen je, ta februarski večer. Tudi mrzel je. Zaslišim panično zaviranje avta, a vem, da je že prepozno. Trenutek kasneje zaslišim trk. Čutim ga ne, čutim že dolgo ne. Vse misli v moji glavi utihnejo. Končno mir. Samo za kratek tren zopet vidim možaka. Sklanja se nad mano, tokrat z žalostjo v očeh. »Opozoril sem te, ampak ti si hotel vedeti vse. Vse je mnogo, mnogo preveč.« Zaprem oči in izgine tudi on. Tišina.