»Občutek, da si zmeraj sam, sam s svojim sranjem.« (B. Cavazza)
piše: Jure Marolt

Ko se pogovarjaš z nekom, pa te ne sliši. Ne razume. Ne vidi. Se tega ne trudi. Ko apatično odkimavaš z glavo, drugi pa vidijo le tvoj nasmeh. Poslušaš iste besede, iste nesmisle, iste idiotizme. Ko si … sam s svojim sranjem. Ker je sranje drugih pomembnejše od tvojega. Ima večjo težo. Razočaranje nad ponavljajočimi se razočaranji. Ko ne dobiš tistega, kar iščeš. In kaj iščeš? Ne vem. Ampak zagotovo vem, da to ni to.

Gledaš ljudi. Gledaš skoznje. Oni gledajo vate. Ti gledaš skoznje, ker oni v tebi ne vidijo dosti. Ne vidijo nič. Hočeš pa, da vidijo vse. Ne le lepo, tudi grdo. Z grdim potrebujem pomoč. Ampak tega se ustrašijo. Lepo je lažje, grdo je težje. Jaz vidim grdo v njih in se ne obračam stran. Pričakujem le enako mero vljudnosti. Jaz zate, ti zame. Utrujen sem, a tega ne vidijo. Neverjetno, koliko ljudi je slepih, čeprav je z njihovim vidom vse popolnoma v redu.

Še vedno sem utrujen. Jezen? Ne. Apatičen? Do obisti. Zakaj je tvoja bolečina močnejša od moje? Rad jo izpostavljaš, drži. Še vedno ne vidiš, čeprav se sedaj vsaj trudiš.

V trenutku ni pomembno prav ničesar več. Ne ona. Ne on. Še manj pa vsi. Kar glejte skozme. Ker si ne zaslužite, da vidite karkoli. Še grdo ne. Grdo je moje, vaše ne bo nikoli. Kaj bo tvoje? Kar si želiš. Venomer se razdajam. Vsakemu dovolim vse. Samo izberi tisto, kar ti je najbolj všeč. In jemlji, jemlji, jemlji … Dokler me enkrat ne zmanjka. To bo moje odrešenje, moj eklipt. Ampak tisti trenutek, ko izginem, me boste pogrešali. Potrebujete nekoga takega, kot sem jaz.

Bilo je lepo, dokler je trajalo, priznam. Dokler sem lahko shajal.

Težava je v meni, tega se zavedam. Še premočno. A rešitve ni v meni, v tem je problem. Ne vem, kje je rešitev. Če jo kdo pozna. Če jo bom sploh kdaj prepoznal. Upam, da je lepa. In da je vredna. Ves ta trud, ves čas. Vse misli. Koliko misli, neprespanih noči. Pospešeno bitje srca. Srce naprodaj. Oddajam srce v najem. Zastonj, prijaznemu odjemalcu. Si to ti? Lepo ravnaj z njim, prestal je že dosti tega. Ne verjameš? Kmalu boš sam odkril.

Vse se prebavi. Tako tudi nastane sranje. Neverjetno, ampak tudi razočaranja prebavim. In izločim. Enega za drugim, drugega za tretjim. Preveč pričakujem. Zakaj bi kdo razumel nekaj, kar še meni samemu ni razumljivo? Dalje grem, ker mi kaj drugega niti ne preostane. Še gledaš? Vidiš kaj? Težko se vidi, ampak trudi se naprej. Trud.

Enkrat, samo enkrat bi rad zaspal s prazno glavo. Brez razmišljanja, nobenih emocij. Nobenega jutri, včeraj se ne spomnim. Nobenih ljudi ali dogodkov. Nikjer nikogar. Tišina. Tišina pristoji trenutku. Trenutek, ki naj bo večen. Večna tišina, kako morbidno. Ampak tišina ne razočara. Ne pretvarja se. Nima te za samoumevnega. Sprejme te, ne glede na tvoje počutje. Lep je ta občutek. Občutek sprejetosti. Pripadnosti nečemu.

Boš Tic-Tac?

xoxo,
jure