Morda je skrajni čas, da narediš korak vstran in se nepreklicno ustaviš, takrat, ko zaznaš, da hitiš za nekimi drugimi dogodki, da loviš prazne druge zgodbe, ki se ne ujemajo s sestavljanko tvojega življenja. Zato, da lahko zadihaš s polnimi pljuči, da spustiš mimo dirko naglice, ki že zdavnaj nima več pomena zate. Zdaj je tvoj čas…

Veliko boljši od nenehne naglice je postanek. Vsak dan si moramo vzeti nekaj časa samo zase. Tak čas ni izgubljen, nasprotno. Takrat, ko se ukvarjamo s stvarmi, ki so nam prijetne in nismo pod nobenim pritiskom in stresom, se tako rekoč od nikoder pojavijo ideje in rešitve, ki smo jih zaman iskali, ko smo bili pod bremenom vsakdanjih obveznosti.

Pa četudi se v času, ko si dovolimo biti to, kar smo, in se spočiti, nič posebnega ne zgodi, je že to posebno, da svojemu bitju vsaj občasno dopustimo svobodno zadihati. In da si dovolimo samo biti.

Stopiti naprej, v svojo smer. Le koliko korakov smo morda prehodili v napačno smer? Pa je bila res napačna? Koliko drobnih spoznanj in znanja smo prejeli prav iz izkušenj ob težavnih dogodkih… Drobne in velike neprijetnosti so nam odprle oči, vsaj toliko, da vemo, česa nočemo. Še toliko bolje za nas pa je, če se zavemo, kaj hočemo. Torej koraki v napačno smer le niso bili zaman. Vedno, v vsakem trenutku se lahko usmerimo v pravo smer, na pravo pot. Če se je potrebno vrniti nazaj na križišče, kjer smo pravo pot zgrešili, bomo pač to storili. Ali ni krasno, da imamo to možnost? 

Ob tem, ko se usmerimo v nove poti, se včasih zavemo, da s seboj nosimo težka bremena preteklosti, ki pa so svojo vlogo že opravila. So samo še bremena in ko končno spoznamo, da nepotrebne tovore skrbi, negativnih izkušenj, zamer in napol zaraslih brazgotin lahko odvržemo, je čas, da to storimo. Čas je, da v našem življenju naredimo prostor za novo…

V slike nanizani dogodki minulega leta se zbirajo v toplini mojega in tvojega srca. Vsak od njih ima svoje mesto v utripajoči sestavljanki življenja. Spusti jih, naj tvorijo nove vzorce. Nekateri bodo ostali prav blizu srca, a drugi se bodo oddaljili. Kar se odmika, naj gre. Kar je tvoje, se bo k tebi vrnilo. Če se ne bo, ti ne pripada. Naj nastane prostor za novo, ki prihaja. Vse ima svoj prostor in svoj čas.

(odlomki iz knjige Diamanti na tvojem dvorišču)