Vedno znova sem presenečen nad dejstvom, kako so lahko nekateri sicer povsem inteligentni ljudje takšni emocionalni imbecili. Ves intelekt sveta ne pomaga tistemu posamezniku, ki je čustveno povsem zaostal.

piše: Jure Marolt

V zgornji opis uvrščam tisto gručo ljudi, ki so nergači, vedno slabe volje, programirani na minus in z neverjetnim samoohranilnim občutkom, ki se napaja izključno s prenašanjem svojih negativnih ionov na nekoga drugega. In kdo so tej drugi, kdo so te žrtve? »Mojim« imbecilom je to povsem vseeno, ker izluščijo slabost tudi tam, kjer jo iskreno, dobro oko, ne vidi. Naj gre za pretežno še tako »spodobnega« človeka, takega, ki mu ni vseeno in se trudi popestriti dan, takega, ki se raje nasmeje kot namršči, takega, ki raje pomaga tebi kot samemu sebi. Ampak ta dobri človek čudno hodi. Ali čudno govori. Nekaj na njemu mi ne paše, vseeno, kaj to nekaj naj bi bilo. Sovražim ga, ker ga lahko. Od kje njemu pravica, da je nasmejan, če pa jaz nisem?

To izpostavljanje napak je rak rana naše družbe. Vsak človek ima napake in slabosti, le da se jih nekateri trudijo popraviti. Medtem ko drugi, tisti imbecili, zavohajo kri in se kot krvoločne zveri vržejo na posameznika in ga grizljajo, počasi, ampak vztrajno, počasi, ampak docela. Dokler ne požrejo njegovo dobro in ga izbruhnejo ven s svojim slabim. Dobrega namreč ne prenašajo, niso ga vajeni, spahuje se jim, telo ga spontano zavrača.

Imamo nekoga, ki se odloči, da bo drugačen. Da bo svoj, drugačnega pogleda, da bo iskal dobro in bo tak tudi do ostalih. Ampak pozor! Izstopa. Ni tak kot ostali, ni turoben, ni spregledan kot rahel piš vetra na prijeten poletni večer, nekaj hoče. Kaj hoče? Nas hoče spremeniti? Gotovo nam hoče kaj slabega …

To so primitivizmi, ki krožijo tem imbecilčkom po glavi. Nepripravljeni se spoprijeti z lastnimi pomanjkljivostmi in poizkusiti nekaj novega, drugačnega. Nekaj, kar bo razbilo sivino njihovega vsakdana in ga obarvalo z vsemi živimi barvami slikarske palete. Bojijo se sprememb, kot se bojijo dobrega. Ker potem bi morali spremeniti svoj način življenja. To pomeni, da ni cel svet proti njim. To pomeni, da bi se morali nasmehniti sosedu. Pomagati stari teti čez cesto. Ustaviti avto na prehodu za pešce. To pa niso samoumevne stvari. Na svetu ni lažje reči kot pa se zadovoljiti s slabim. Vse so krivi drugi, sam sem nemočen. Gledam človeka na drugi strani ceste in si mislim, koliko lažje ga je zasovražiti, kot pa vzljubiti.

In vsake toliko me prime, da še sam popustim tem vzgibom. Ko jebe vse, vse po vrsti! Lažje bi bilo. Tak bi bil kot drugi. Skupaj z znancem bi lahko sedela na kavi in bentila čez vse, kar nas obkroža. Tudi tebe! Nič več nisi, čeprav včasih to misliš. Ker če imaš dobro mnenje o sebi, potem si egocentrik, slab narcisoiden izgovor za človeka. Bljak, fej in fuj s temi. Ker če bi jih bilo preveč, če bi ljudje celo imeli radi sebe, svoje nazore, svoja stališča, potem bi slabo začelo izgubljati. Si predstavljaš svet, v katerem si zadovoljen s sabo, z okoljem, z ljudmi, ki te obkrožajo. Nekaj ne štima, verjetno gre za gromozanski privid primerljiv z donkihotskimi mlini na veter.

Kar drugi mislijo o tebi, je povsem njihova stvar. Vsak od nas ima v svojem življenju določeno število ljudi, ki mu pomenijo več, tistim ljudje z dodano vrednostjo, njih pet, deset. Pomembno mi je le še to, kakšen sem v njihovih očeh. V očeh tistih nekaj posameznikov, katerih blagostanj mi je mnogokrat pomembnejši od lastnega. Zazreš se v oči dekleta in vidiš, da so njene oči polne sreče. Pokličeš prijatelja in v njegovem odzivu slišim, kako se te iskreno razveseli. Povabiš teh nekaj ljudi na obisk in uvidiš, da smo skupaj srečni. Tukaj živi dobro. Takrat se zavem, da delam nekaj prav. Takrat se zavem, da polena, ki mi jih imbecilčki mečejo pod noge, niso nič več kot le preizkus moje vztrajnosti. Preizkus, ki pa ga imam vedno znova in znova prestati za tistih nekaj, ki v meni vidijo tisto osebo z dodano vrednostjo. In tako mi ne ostane drugega, kot da se nasmejem zmerljivkam nepomembnih ljudi, ko pa se istočasno zavedam, da bom na koncu dneva zaspal pomirjen s svojo biti, medtem ko bodo ti razmišljali o slabostih. Drugih, svojih ne. Človek, ki več razmišlja o drugih ljudeh, kot pa o sebi in peščici najbližjih, ne bo nikoli našel tistega, kar išče.

Ta zapis ti gre lahko na živce. Morda ne preneseš njegovega pisca, stila pisanja, teme ali pa se preprosto prepoznaš v nekaterih tistih manj prijetnih opisih. Lahko ti je pa všeč, izbira je tvoja in samo tvoja. Lahko se hkrati z mano nasmejiš, ker se preprosto lahko. In ker je tako lahko.

xoxo,
jure.