Brez ideje ali – bolje rečeno – brez kakršnekoli želje po iskanju le te. Ko pišeš redno in berljivo, kot verjamem, da mi uspeva, ti kmalu postane bolj kot ne vseeno za odziv množice. Ne povsem, ampak ta ni več vodilo pisanja. Tako sem se danes spomnil tv oddaje Videofon (ali nekaj temu naslovu podobnega), kjer se je voditelj, takrat še nebradati Jonas Ž., odločil, da v enem delu ne bo govoril. Ne bo rdeče niti. Nič. Tako kot tudi ta zapis, ki bo sestavljen iz naključnih misli, ki so danes prečkale pot moji simpatični glavici.
piše: Jure Marolt

Vzporedno z mojim laptopom je slika, katere vrednost se danes giblje nekje med tremi in štirimi evri in na kateri je upodobljena jadrnica, na odprtem morju. Voda je razburkana, valovi so grozeči. In sredi morja je palma. Huh?

Bolj sem »žejen« dežja, kot je Sahara vode. Ker to ne pelje nikamor več! Regrat je letos tako trpek in kiselkast, da me skrbi, kaj se lahko zgodi s prihajajočimi pridelki, če se tla kmalu ne zmočijo. Ko smo že pri tem, danes sem na fejsiču prebral anketo: Ali ste zato, da bo od jutri dalje en teden dež? (da, zaradi narave in ne, ljubim sonce) Ali to pomeni, da se vreme ozira na tovrstne odločitve in se povsem demokratično podreja volji večine?

Na pasjem sprehodu sem srečal – na bežni pogled premore pet, šest let – malo Rominjo, pardon cigančico, ki s prstom pokaže na mojega črnega spremljevalca in vpraša: »Kuk hočeš za tu?« Meni pa gre po glavi le tisti ponarodeli rek: Veš, kako se reče vrtcu v Žabjaku? Cicigan.

Na plesnih smo se včeraj učili fox trot. In znotraj tega je bila figura poimenovana zvonček. Kako je lahko nekaj s tako simpatičnim prizvokom tako neobvladljivo, še sedaj ne vem. Menda je vsa skrivnost v prenosu teže. Ampak veliko lažje je prenest težo 55 kil iz leve na desno nogo kot pa mojih 94, kajne? Drži pa, da sem v ponesrečenem poizkusu dejanske upodobitve tega elementa poskočil v zrak in tlesknil s petama. Kot Dorothy na poti v čarobno deželo Oz. In na precejšnje zadovoljstvo zbranih.

Zgodbica, ki sem jo bil deležen: Pred našo hišo slišim zvok, povsem primerljiv z otroškim jokom. Prižgem luč in vidim jazbeca (velikosti srednje velikega psa), ko natepava ježa. In jež ob tem joče. Dejansko jebe ježa!

Ko obešam posteljnino, se prešerno nasmejim, ker ne obešam štumfov.

V roku 24-ih ur sem med drugim jedel čemaž, regrat, špinačo, pesto, baziliko, motovilček, koruzo, tuno in češnjev paradižnik. In zato, da uravnotežim stvari, še banico sladoleda in pivo. Who wants to live forever?

Na polici imam rojstnodnevni muffin s svečko. Rojstni dan imam avgusta. Ampak nekaj na njemu mi ne dovoli, da se ga kar tako odkrižam. In tako je danes povsem verodostojen ostalim okrasnim predmetom v sobi.

Veste, kje je Bol na Braču? No, vsi so hotel na bol, men je šlo pa na slabš.

Na rojstnodnevni zabavi, kolegica, ki veliko večina vsakdanjika preživi na soncu s sončnimi očali. In ko jih zvečer sname, zgleda kot muha CC. In potem nam – kako grobo ironično! – postrežejo z zažganim prepečencem, ki je na sredi namazan z nekim okusnim, a zdaj žal neubesedljivim namazom. In ko postrgam namaz je prepečenec barvno identičen s kolegico – okoli ožgan, na sredini pa bel.

Prijatelj se že sedemnajstič odloči, da bo prenehal s kajenjem. »Verjamem, ja,« mu neprepričljivo dostavim. Pade stava, kot se pogosto pripeti moškim, če poprej spijejo kapljico ali dve. Ker sam ne kadim, se moram odreči nečemu drugemu. Za moralno podporo. In se odrečem masturbiranju. Dokler on ne kadi, se jaz ne žulim. Na pijači, mesec in pol kasneje, si ta možak, kot strela z jasnega, kar prilepi čikec. »Ja pa pizda!«, jaz ves ogorčen. Izkazalo se je, da se on zaradi substanc naslednjega dne ni spominjal najinega pogovora in je veselo kadil dalje. Jaz pa z jajci bolj polnimi kot cerkev na božični večer.

Jaz pozdravljam vse klošarje in smetarje in pijančke našega mesta. Ker me nič ne stane. In ker, situacija ali dve drugače, bi bil sam lahko na njihovem mestu. Tako kot ti.

Danes sem gledal del serije o srednješolskem profesorju kemije, ki se odloči, da postane preprodajalec drog (Breaking bad). Cel del je poizkušal ubiti muho. Odličen del. Zagledamo res neprivlačen primerek moškega, ki ga pospremijo naslednje besede: »Now there’s a face only his mother could love.«

Coco Chanel je menda rekla, da mora ženska doma pustiti tisto stvar garderobe, ki jo da zadnjo nase. Pa sem jo danes ubogal in sem snel sončna očala v duhu »pa saj je včeraj snežilo, menda res ne bo prehudo.« Up yours kokr španjel, sijalo je za tri!

Ne da se mi kosit! (Jaz travo kosim le takrat, ko to lahko počnem topless. Kot v filmih. Med novembrom in aprilom se je ne dotikam. Ker pa živim v pretežno upokojenskem naselju, s svojo goloto ne povzročam ne pretiranega odobravanja, ne zgražanja.)

xoxo,
jure.