“Pankrti ne sedijo z normalnimi otroci. Usedi se v zadnjo vrsto, tam desno, kjer ni nikogar.« Takrat se še nisem dobro zavedala, kaj pomeni beseda pankrt. Premlada sem še bila, šele prvo leto v šoli. Čeprav so me zaradi tega sošolci v razredu takoj izločili. Da prihajam iz bolne družine, take, ki vzgoji pokvarjene otroke. Da nimam pri njih kaj iskati. Medtem ko sem si sama želela samo biti sprejeta, del skupine, del njih!

piše: Jure Marolt

Družina je bila na kmetih v tistih, prvih povojnih letih, konec štiridesetih, začetek petdesetih let, največja vrlina. Meni se ni nikoli zdelo, da je z mojo družino kaj narobe. Pač, drugačna je bila, nič več. Z drugačnostjo ni nič narobe. Drugačna sem bila tudi sama. Čeprav me je vse v šoli neverjetno zanimalo. A v tistih časih, v našem okolju, v šoli nisi dolgo zdržal …
…
Ko sem rodila svojo zadnjo hčerko – pred tem že štiri dekleta in enega fanta – je bila moja najstarejša tudi že sama noseča. Tako da je bila moja zadnja teta pri enem letu starosti. Vsi otroci so odšli zdoma. Moža je to zelo prizadelo, mene ni. Z veseljem sem ji gledala, kako odraščajo. Kako rastejo. Kako ljubijo in kako se osamosvajajo. Karakterno povsem različni posamezniki, vsak od njih nekaj novega.

Vsak prosti trenutek izkoristim za naravo. Sprehode, nabiranje, uživanje v njej, zauživanje nje! Sedaj, ko sva v hiši sama, imam za to več časa. In čeprav imam vse svoje otroke iskreno rada, jih ne pogrešam. Ustvarjajo svoje družine, svoje zgodbe. Babica pri osemintridesetih. To se le redko zgodi.

Ljudje pogosto prihajajo do mene po nasvete. Ne vem točno zakaj, niti če jim moje besede sploh koristijo. Šolana nisem, tudi sicer ne spremljam aktualnega dogajanja. Govorim le iskreno in tisto, v kar resnično verjamem. In potem se pogovarjamo. O tem in onem, življenjskih rečeh. Tudi kregamo se, ker ne sprejemam neutemeljenih mnenj. Življenje pač ni le en velik kompromis. Pravzaprav mi je všeč, če kdo dokaže mojo zmoto. Vsak se zmoti, vsak je človek, vsak dan se naučim kaj novega.
…
Sedemdeset let. Verjetno ne rabim poudarjati, da sem že kar nekaj let prababica, mar ne? Če sem povsem iskrena, sem ker malo presenečena, da sem jih dočakala. Nikoli nisem hodila do zdravnikov, zame je po svojih najboljših močeh poskrbela narava. Hiša je polna. Hčerke so me hotele zvabiti v gostilno, kar pa ne bi sprejela pod nobenimi pogoji. Zakaj, če sama bolje skuham in smo lahko doma?

Hiša je premajhna za vse naenkrat. Včeraj so bili tu otroci in njihovi partnerji. Danes so za mizo njihovi otroci, moji vnuki. Dvanajst jih je. Šest fantov in šest punc. V vsaki družini po dva, kako simetrično. Miza je polna in glasna. Živa, kako živa! Dvanajst mladih, dvanajst mojih. Eni nemirni, drugi tihi, vsi zanimivi. Gledam jih, preučujem in iščem lastnosti njihovih staršev, mojih otrok, v njih. Povsem iznenada se zavem, da so moja usta raztegnjena v nasmeh. Ne vem, koliko časa že. Ponosna sem na njih. In nase! Če je ta ducat ljudi za mojo mizo moja zapuščina, potem sem naredila veliko. Še vedno se smejem.
…
Eden izmed dvanajst otrok v tej zgodbi je tudi pisec te preproste, srečne strani. Moja babica je pa dokaz, da je lahko v družbi nesprejet otrok večji v mislih in dejanjih kot vsi ostali, ki so ga v danem trenutku obsojali.

xoxo,
jure.