»Dans gledam tamale brez neta ne znajo lulat.«

piše: Jure Marolt
Zanimivo, kako ti v glavi vedno določen verz pesmi, čeprav sam ne veš točno kako in zakaj. Zgornjo preprosto misel je ubesedil Zlatko – ki, bodimo iskreni, iz dneva v dan, iz vijoličnega v roza H & M pulover, tone vedno nižje – v simpatičnem štiklcu Mi je žal.

Jaz sem precejšen privrženec teh ndobnih zadevic, ki smo jih prisvojili z novim tisočletjem, od medmrežja, Facebooka, do tega in onega. Kot pretežni sangvinik z izmenjujočimi se primesmi kolerika in flegmatika, rad opazujem reči in ljudi. Tudi virtualno, kajpak. Ampak, kot vedno, ima zgodba dve plati …

Simpatični začetki; ko je moj nekaj let starejši sosed prvič prišel v stik z internetom, mu predstavim Google in rečem: »Zdaj pa napiši nekaj, kar bi rad videl.« Fant napiše samo tri črke: SEX. Sedem milijard zadetkov. Evo noči, evo ludila.

Kot začetni ali utrjevalni element prijateljskih odnosov mi te novodobne interaktivne vsebine nimajo slabšalnega priokusa. Bolj sumljive so mi tiste »s fantom sva se spoznala prek Facebooka.« Hja, ja, zanimivo, zelo romantično, nenadkriljiva zgodbica za vajine potencialne vnuke. Nov element izrekanja komplimentov, ki sem ga nehote zaznal nedavno tega, so vzajemni lajki. Jaz tvojo fotko, ti mojo, jaz tvoj status, ti moj link, jaz zopet tvojo fotko, sorodni duši sva!

Vendar interaktivni stik brez dejanskega telesnega ni vreden nič in je obsojen na propad. Novodobni pisci namreč ne premorejo izrazoslovja tistih, ki so za to uporabljali papir. Danes so pridevnike zamenjali medmeti in kratice. Namesto vedoželjnosti, korespondence ali duhamorne eksistence imamo danes tako nekaj v stilu ‘huh, LOL, dc ful.’

Na žalost se te virtualne nesposobnosti potem prenašajo še v resnični vsakdan in tako smo priča grozljivo okornim poizkusom socialnega stika, ki meji že na grotesknega in kateremu so še posebej grobo izpostavljeni tisti mlajši. Zato pa smo priča danes zapuščenim igriščem, neobljudenim hišnim ali blokovskim vhodom in ostalim nekdanjim pribežališčem mladih, kjer smo včasih preždeli sleherni trenutek dneva.

Gre za to, da nočem, da so tiste generacije, ki so prijokale na svet za nami, v dobi tega internetnega booma, prikrajšane za te izkušnje, ki smo jih sami čutili bolj kot karkoli drugega. Tiste mladostniške izkušnje, dobre ali slabe, ampak vedno naše. In ne sprejemam izgovorov v smislu ‘napisal sem nov status in nisem hotel iti ven, zato da vidim, kaj bo kdo povedal.’

Izključno virtualni ljudje so nevidni ljudje. Kot duh. Ampak ne Casper, le malo kaj prijateljskega je na njih. Pa čeprav je število interaktivnih prijateljev enormno. V trenutkih dejanske stiske ti računalniški ekran le redko dejansko priskoči na pomoč. Človek je ustvarjen zato, da se nekoga dotika (tudi samega sebe v najboljšem samozadovoljevalnem smislu, pomežik in nasmešek). Tipka, ker lahko, dotika se, ker je toliko bolj pristno. Zato pa sta sprehod in pogovor toliko več vredna kot smajli in virtualna tolažilna beseda.
———————————————————————————————————————————————————————-
»Pravi nekdo, ki vsak teden tipka svoje občutke.« Drži, ampak vzdržujem dejanski medosebni stik s tistimi, ki so mi blizu, kot da gre za življenje ali smrt.
———————————————————————————————————————————————————————-

Košarka na igrišču je več kot Farmville. Sprehod s prijateljico je več kot Facebook chat. Nasmeh lepega dekleta, ki ga naključno srečaš na pijači, je več kot všečkanje te iste dekline tvoje profilne. Dejanski seks je mnogo, mnogo več kot pornič prek neta (pa še streaming je slab). Zanimivo, vse je boljše v resničnem življenju. Slika sladoleda namreč še zdaleč ni tako okusna kot dejanska banjica sladoleda iz trgovine. Vse je boljše v resničnem življenju. Tiste slim fit Zarine hlače na meni stojijo dvakrat bolje kot na modelu na njihovi internetni strani. Vse je boljše v resničnem življenju. Norvežanke v Oslu izgledajo mnogo bolje kot Norvežanke na www.oslo.net. Vse je boljše v resničnem življenju. Razen insomnije; komad Insomnia od Faitless je izredno poslušljiv, film Insomnia s Pacinom in Robinom Williamsom je presenetljivo gledljiv. Lastna nespečnost je pa hudič! Gledaš v strop, ki ga ne vidiš, saj je soba povsem zatemnjena in razmišljaš o tem, kako ne bi razmišljal.

Danes je še šlatanje virtualno, z vsemi temi dregljaji/poki in podobni zdrahami. Sam še vedno prisegam na to, da je treba punco kar prijet za rit. Ker to tudi same hočejo, sicer jih ne bi tako neprikrito izpostavljale in nastavljale. Barabe!

I like you so much I’m going to add you as a friend in real life too!

xoxo,
jure.