Čutim pospešeno bitje srca. Ko se uležem na trebuh, ga čutim še tam, kjer ga sicer ne. V želodcu. »Pa se splača?« si mislim sam pri sebi. Ampak nekako se ne morem otresti misli, potuje z mano, kamorkoli že grem. Čeprav pozabim nanjo, je še vedno tu in se mi prikrito in zlobno smeji izza varnega zavetja moje podzavesti. »Tu sem in nikamor ne grem«, mi pravi, »kar sprijazni se s tem.«

piše: Jure Marolt

Kritika gotovo ni lahko prebavljiva. Ampak ločim vrste kritik, in to precej rigorozno. Zgoraj sem opisal občutek, ki sem ga bil deležen nedolgo, ko je letela kritika na moje pisanje. Pravzaprav sploh ni šlo za kritiko mojega pisanja, kot pa za kritiko mene samega. Tisto nizko obliko, ki izvira iz take ali drugačne oblike zavisti in osebnostnega nezadovoljstva. In to iz naslova, kjer to nisem pričakoval. Veš, eden tistih naslovov, ki se ti vedno smejijo in pozdravljajo, ko te srečajo na ulici. Tega ne razumem, zakaj mi potem tega ne pove osebno. Veliko lažje je namreč danes uporabljati moč interaktivnih medijev, ki imajo toliko večji doseg. »Naiven si, Jure«, slišim dan kasneje, »to se dogaja vedno in povsod. Čeprav delaš za isto stvar, gleda vsak samo na svojo rit.«

Ampak to težko sprejemam. Da ne bo pomote, ne stremim po tem, da bi bilo moje pisanje vsem všeč, še zdaleč ne. Tudi sam ne, bog ne daj! Na svetu je toliko različnih ljudi, da si brez težav predstavljam zajetno kopico njih, ki jim ne ustrezam, tako fizično kot mentalno. Pa kaj za to! Kot je enkrat dejal Obra, bobnar Dan D-jev: »Če si vsem všeč, je nekaj resno narobe s tabo.« Gre samo za to, da se nekatere reči pove osebno in na konstruktiven način, ki nima končnega cilja izključno blatenja naslovnika, brez dejanskega in pomembnejšega vzgiba. Ker če meni kakšna stvar ali človek nista všeč, se ji pač izogibam. Povsem preprost način reševanja dotičnih problemov.

Konstruktivna kritika pa je več kot dobrodošla. Tisti, ki te opozorijo na ne tako redke zablode, slavistične pomanjkljivosti ali neizvirnost tem. In predstavijo boljši pogled na celotno zadevo z namenom, da pišem bolje. To je povsem sprejemljivo, če ne že dobrodošlo. Nekoč – ne spomnim se več kdo – mi je dejal: »Veš, če te nekdo popravlja ali izpostavlja tvoje napake, ki jih lahko v prihodnje popraviš, je to le dobro zate. Kajti takrat, ko te ne bodo več popravljali, takrat jim bo vseeno zate. In tega se boj.«

Potem pa slišiš lepe besede. Morda od ljudi, od katerih to niti ne pričakuješ. Da berejo redno in da jim je všeč. Da berejo vsak ponedeljek, kar še sam ne. Da se radi igrajo z mano v peskovniku, ki še zdaleč ni več le moj, ampak skupno zavetišče vseh tistih, ki se radi udeležujejo stranpoti mojih monologov. Na glavnih in obljudenih poteh je namreč vsepogosto vse preveč dolgočasno. In človek se zave, da piše za te, in ne za one. Te, ki spregledajo napake in se igrajo naprej z mano. Kajti nisem ne zahteven ne poglobljen pisec, sem pa iskren in čustven v svojem izražanju. Zato rad povabim tudi druge, da se igrajo z besedami. Kajti igrati se sam je nekaj najbolj dolgočasnega na svetu.

Jaz imam s temi ponedeljkovimi zapisi vzajemen odnos. Jaz njim, oni meni. Začel sem brez določenega cilja ali tematike. Najprej – okorni začetki – bolj na splošno, potem bolj tematsko. Toliko, kot sem dal jaz v njih, toliko so dali oni meni. Kajti z rednim pisanjem se razvijaš, kot pri športu, pridobivaš na kondiciji. Presek ponedeljkov: bil sem na Sprehodu vse do Schenga, kjer sem bil srečen kot Otrok. Dvakrat sem se poklonil Ženskam ter napisal Pismo mami. Nisem izpustil niti take pomembne malenkosti, kot sta Brada ali Ščipalka za nohte. Postavil sem se v pasjo glavo in razmišljal kot Snoop. Sledila je oda Novemu mestu, Hrani in Knjigam. Skritiziral sem Sveče in Novoletne obljube ter razmišljal Pozitivno. Našo Generacijo sem povabil na Ples, kjer smo zaužili Sestavine dobrega življenja. V mrzlih zimskih nočeh sem Apeliral na someščane in si izmislil par, ki izliva svoja čustva na papir. Napisal sem Erotično zgodbico s stališča moškega in ženske in predstavil tisti Občutek, ko človek ne najde utehe v nikomur in ničemer. Predstavil sem zgodbo Pankrta zato, da sem lahko izpostavil čustvene Imbecile. In prek Virtualnežov in Srca sem prilezel do Kritike.

Dobronamerna kritika je dobra. Kritika zato, ker je lahko, je pa potrata časa in zlovoljna. Čeprav se je zopet izkazalo, da sem izpadel naiven, se raje odločim za to, kot pa da v vsakem pogledu, nasmehu in lepi besedi iščem tisto tančico umazanega, grobega in škodoželjnega. Zaradi tistih nekaj, ki životarijo in funkcionirajo le v negativnem okolju. Takim pač nikoli ni bilo dovoljeno, da se igrajo v peskovniku. Bob Marley: »You just can’t live that negative way … make way for the positive day!«

xoxo,
jure.