Vedno vem, kaj mi je všeč. Takoj, brez trohice dvoma. Pa naj gre za stvari ali ljudi. Ta mi je bila že na daleč všeč. Ni tista klasična lepotica, ampak pravo utelešenje simpatičnosti. Tisti sramežljivi nasmeh, ki je rezerviran za tistih nekaj posebnih ljudi v njenem življenju. Zgleda kot nekdo, ki ji je ime na T. Tina. Tamara. Mogoče Teja, Taja, nekaj takega … Dolgi, svetlorjavi lasje ji zakrivajo levo stran obraza. Moja leva, se pravi desno stran njenega obraza.

piše: Jure Marolt

Kodre ima. Take kot Tomaž iz Poletja v školjki. Ko sem bila majhna, sem bila noro zagledana v Tomaža. Kakšni lepi, svetli kodri. Pogovarja se s kolegom, nekaj miz stran od mene, in ima enega tistih globokih, predirajočih glasov. Polne ustnice in široko odprte oči, pogled, ki ga imajo mali otroci. Lušten je …

Kaj zdaj počne? Trudim se, da ne gledam preveč v njeno smer, da nisem preveč očiten, a ne vem, če sem pri tem tudi uspešen. Težko se pripravim do tega, da gledam stran. Pravkar se je zasmejala prijateljici in prikrito pogledala v mojo smer. Zdi se mi, da se je nasmehnila tudi meni. Trenutek kasneje se je takoj zopet zazrla neposredno v oči svoje spremljevalke. Moj kolega nekaj govori, a ga ne poslušam, le odtujeno mu prikimavam.

Prvič ga vidim, morda pa ni iz našega mesta. Sicer bi ga gotovo že kdaj opazila, v tako majhnem mestu vsak vsakega pozna. Upam, da gleda v mojo smer. Nisem prepričana, ali se je prej zazrl vame ali v mojo prijateljico. Zdi se mi, da vame. O čem razmišlja? Njegov pogled je tako bister, da ga vidiš v dno duše. Ampak nočem preveč pogledovati v njegovo smer, da ne bom izpadla vsiljiva.

Ima fanta? Gotovo ga ima, menda niso vsi takšni kreteni, da ne bi že pred mano pogledali za njo. Kar malo mi je žal, da nisem iz tega kraja in bi jo lahko pogosteje uzrl. Če grem na WC, bom moral mimo njene mize. Zanima me, če se bo obrnila v mojo smer. Izgovorim se, da moram na WC, čeprav ne čutim nobene potrebe.

Vstal je. Upam, da ne gre že kam drugam. Ko gre mimo mene – čisto blizu, tako da lahko zavoham sladkobo njegovega parfuma –, se otožno zazrem v njegovo smer. Nasmehne se! Samozavestno, a hkrati sramežljivo. Gledam za njim, ko opazim, da se je na srečo podal le na toaleto.

Nikoli se nisem sposoben olajšati, ko je še nekdo na sosednjem pisoarju. Tako da v nedogled otresam, medtem ko razmišljam o tistem neimenovanem dekletu, ki ji je gotovo ime nekaj na T. Morda Tajda. Upam, da se nisem preveč nazorno nasmehnil. Nočem, da si misli, da sem kakšen prepotenten bedak. Pogledala pa me je le. Nekaj žalostno sicer. Ko bom šel nazaj do svoje mize, bom šel še enkrat mimo nje …

Vrača se, bliža se mi. Ne smem ga zopet pogledati, sicer bom prehitro vsiljiva. Komaj se zadržim, da zopet ne pogledam v njegov obraz, ko moje nosnice zopet napolni njegova dišava. Slišim ropot stola, ko zopet prisede za svojo mizo. To preizkušnjo si pristala. Zelo je velik, gotovo je športnik. In široka ramena ima, kot kakšen plavalec. Plavalci so najbolj sexy.

Nikakor se ne morem otresti razočaranja, ker me ni niti ošvrknila s pogledom. Mogoče ji pa nisem všeč, mogoče si zopet vse samo predstavljam. Pije koktejl. Na sebi ima eno tistih lahkih poletnih oblekic, ki segajo malo nad kolena. Kako že gre tista pesem? Djevojke u ljetnih haljinama volim …

Kako je hitro minil čas. S prijateljico se počasi odpravljava. Tudi sosednja miza se počasi poslavlja od natakarja. Morda pa greva v isto smer. Mu naj kaj rečem? Ampak kaj … Morda ga le lepo pogledam. Če me bo sploh opazil. Zopet se glasno smeji, eden tistih, ki v trenutku zahtevajo pozornost. Ko se prebija do vrat, ga pogledam, ampak on zre nekam pred sabo in se naprej pogovarja s kolegom. Vedela sem, da me ni nikoli zares opazil …

Ko grem mimo nje, sem trdno odločen, da je ne pogledam. Če me prej ni pogledala, me gotovo ne bo tudi zdaj. Nemudoma me preplavi občutek nedoločljivega razočaranja, saj mi je dekle res všeč. Ampak če jaz nisem njej, potem raje ne silim vanjo. Pred mano je še dobra ura vožnje in že bom doma.

Ne vem točno zakaj, ampak oči se mi rahlo solzijo. Prekleta rahločutnost! Vedno si gradim gradove v oblakih, preden se dejansko kaj zgodi. Vedno ista zgodba. Čeprav je on deloval drugačen, res sem verjela, da sem mu všeč.

Prekleti ključi, nikoli jih ne najdem. Srce mi pospešeno bije, rahlo se tresem. V trenutku se zavem, da bi moral dekle ogovoriti. Smejem se, medtem ko tečem nazaj proti lokalu. Razmišljam, kako bi začel najin pogovor in vsi možni scenariji se zdijo najboljši. Ko pritečem do lokala, ravno še za trenutek uzrem dekle, ki se odpelje v svojem avtu. Na tablicah piše ALJA. »Hmm,« rečem naglas, »potem pa le ni nekaj na T …«

(Srce je bilo povsem jasno; obema je govorila isto stvar, a sta dovolila dvomu, da ju je prepričal v nasprotno. Pizda, včasih je treba poslušati tudi srce. )