»Kaj bi rad bil?«, me je vprašala. »Mislim, da bo povsem zadovoljen, če bom le srečen. Če bom srečen … to pomeni, da so se tudi ostale ljudi poklopile. To želim doseči.«
»Ampak srečen si ali pa nisi,« mi odgovori. »Za to se ne trudiš. Je, kar je. Si, kar si.«

piše: Jure Marolt
Ne bi se mogel bolj nestrinjati z mojo simpatično sogovornico. Sreča ni podarjena, še manj pa zapisana v zvezdah. Nekako verjamem, da za njo delaš. Da je šiht s polnim delavnikom in nadurami. Sreča, a? Ne vidimo jo, a vsakdo hrepeni po njej. Naš sveti gral. Samo da se pojmovanje sreče razlikuje od naslovnika. Nekateri jo vidijo v rečeh, drugi v osebah, tretji v malenkostih.

V eni svojih pesnitev Ciril Zlobec –poet, ki le stežka trosi besede tjavendan – pravi takole: »… zdaj veva: sreče, ki nas mami in slepi, zave se človek le, ko jo – izgublja!« Menda je to tisti največji problem: zavedajoč se sreče šele potem, ko se odloči, da zapusti okolje, v katerem ni dovolj cenjena. Če to ponazorimo s tisto pogosto napačno razumljeno dvojno nikalnico, stalnico slavističnega izrazoslovja: če nisi nesrečen, si srečen. Kako sila preprosta reč!

Zadnjič, ko sem bil na vaškem obisku pri babici, sem zasanjano opazoval koze na pašniku in prišel do sledečega zaključka, navezujoč se na njihovo izločanje: ko koza kenja, to počne stoje. In potem tisti njeni bobki padajo tudi po njenih dolgih nogah. Ko pa lula, počepne. Kenja stoje, lula sede – kako naj kaj takega človek razume!

V zbirki kratkih zgodb Martina Rožanca z naslovom Rdeči zajčki sem zasledil naslednjo misel, ki mi je v sekundi in pol prirasla k srcu kot pijavka in ga še sedaj ne pusti pri miru. »Z veseljem te imam rad.« Meni je ta stavek neizmerno lep. Preprost, kratek, a pove prav vse in še tisto malo več. Freddie Mercury mi poje, da »Too much love would kill you« – kar njega, ironično, tudi je, ker je imel preveč rad fante – in razmišljam: »Ali je res tako slabo, če umreš zaradi tega, ker imaš nekoga ali nekaj preveč rad?« Včasih se mi zdi, da je to edini pravi konec. Da se vedno znova pogubiš zaradi tega, ker čutiš preveč …

Zadnje čase mi je nekam všeč ta dopoldanski dež. Tudi »tisti zgoraj« mora dati kaj iz sebe, v svojem najboljšem predmenstrualnem, hormonsko podivjanem, čustveno neuravnovešenem trenutku. »Does this mean that God is a she?!«, domala zavrešči.

Okopavam polje in sadim zrna sreče. Njiva sreče. V določenih instancah je menda še ogljikovodik lahko sexy, pomežik. Za srečo delaš, tako kot za ostale reči. Zanimivo pa je, da ljudje še vedno enačijo osebno srečo z višino zneska na bančnem računu. Mogoče sem eden redkih, ampak nekako ne opazim srečnih deloholikov. Deloholik je tako groba beseda. Kako lepo bi bilo, če bi ljudje stremeli po tem, da bi bili srečoholiki! Opit je od sreče, ne vina …

Novo mesto je kar naenkrat, z barvastimi klopcami, razstavami na prostem, art marketom in sorodnimi zadevami, postalo privlačno. Zunaj se zopet jasni, sonce že sramežljivo kuka izza razvlečenih, odhajajočih oblakov. Punce so se odločile, da je nastopil čas, da zopet pokažejo malo kože; v polomljeni italijanski angleščini: aj lajk! V pričakovanju več gole ženske kože narava drhti. Pomlad v vsej svoji bogati razbarvani paleti, napovedujoč dolge, tople noči prežete z dobro voljo, prijatelji in mrzlim pivom. Kdor v vseh teh reči ne vidi prvinske sreče, potrebuje urgenten okulistični pregled.

Je še kdo opazil, da so čisto vsi komadi, v katerih se slej ali prej žvižga, izredno poslušljivi?

xoxo,
jure.