Jaz mislim, da ima vsak izmed nas tisto eno. Eno, ki jo ne more, ne prenese, ki jo organsko zavrača, tako sam kot njegovo telo. Pa naj se še tako trudiš drugače, boš pozitivnih misli in pristopa, je konec vedno enak: polom, polom, polom …
piše: Jure Marolt

Poznaš jo – osebo – po njenih zvokih: korakih, ki te živcirajo, pozdravu, ki te notranje izprazni, zvonjenju na vratih, ki je tako grobo agresivno. Izpiše se njeno ime na zaslonu mobilca. Rečeš si: »Ne, tokrat ne izgubim glave. Ne, tokrat se ne bom spustil na osebni nivo. Ne, tokrat ne bom povzdignil glasu.« Žal pa, tistih nekaj trenutkov pozneje, ugotoviš, da si padel na zrelostnem izpitu. Zopet te izprazni.

Sicer imam precej praktičen način spoprijemanja s takimi ljudmi; izogibam se jim. Ampak vsem se preprosto ne morem. Poleno, ki mi ga življenje vztrajno meče pod noge, je to, da se tej osebi zaradi najbolj prvinskih vezi težko ognem. Pač, tista siva vsakodnevna lisa, ki živi nad mojo biti. Vsak ima svojo, le da te prevzemajo različne oblike in vloge.

Verjame v povsem druge stvari, kot ti. Pomembne so ji povsem druge reči, kot so tebi. Kjer ti vidiš belo, ona – oseba – vidi črno, najbolj črno. Poizkušaš razumeti njene motive, tok njenih misli, a takoj ugotoviš, da je povsem zavila iz smeri. Izgubila je kompas. Ne razumeš, kako lahko nekdo razmišlja tako enobarvno, tako egoistično.

Vzame tvojo dobro. Ga izpljuni. Potepta. Nebrzdano skače po njem, za konec se še prešerno povalja po njem in izusti le še: »Ha!«

Kaj sedaj? Za nekaj naslednjih minut, ur, si izgubljen. Srce bije pospešeno, poizkušaš se skoncentrirati na kaj bolj privlačnega, a ti ne uspe. To se pač mora prebaviti, kot slabo kosilo. Težek zalogaj, a to je preprosto edini način.

Vseeno, tudi take ljudi moramo ceniti. Brez njih se ne bi zavedali, kako pomembni so tisti drugi, ki cenijo lepo besedo, iskren nasmeh in hvaležno, nesebično dejanje. Brez slabega namreč toliko težje cenimo dobro. Isto je pri ljudeh. »Slabi« nam namreč služijo le zato, da se prebijemo do tistih dobrih, odličnih! Ah, ljudje. Najbolj fascinantno dejstvo je, da nas je toliko, a niti dva nista enaka. Neverjetno. Vzemiva za primer pogled iz letala, ki se počasi dviga vedno višje v nebo. Ljudje na tleh so vedno manjši, kmalu nevidni. Hiše so vedno manjše, kmalu neopazne. Na koncu so vse le še obrisi. In potem se zamisliš, kako majhen si pravzaprav ti v resnici. In kako neverjetno nepomembna je oseba, ki ji uspe na tisti njej edinstven način vedno znova poskrbeti za tvojo nejevoljo. Ne splača se, res ne.

Kaj sedaj? Pokličeš tisto osebo, ki te vedno znova razveseli. Greš na sprehod. Spiješ pivo in globoko vdihneš. Nekaj napišeš. To je moj način – zapišem čustva. Na papirju, čeprav v wordu, so besede bolj oprijemljive in močnejše kot le v moji glavi. Tam je ogromno reči in se lahko izgubijo. Tako so pa tukaj zame vedno, ne glede na vse.

Mogoče pa ti nimaš takih ljudi v svojem življenju. Zavidam ti. Ali pa ne. Ravnokar se odpravljam na sprehod do kafiča. Na pivo z meni ljubo osebo. Čim več takih. Shiny happy people.

xoxo,
jure.