Prvič me je poklicala k sebi pred dobrimi štirimi meseci pod pretvezo, da preverim tisto čudni zvok, ki ga ustvarja hladilnik. Kdo pa pravzaprav je Helena? Stara je 32 let in živi v sosednji hiši. Pred štirimi leti se je poročila z desetletje starejšim premožnim moškim, sedaj pa cele dneve sedi sama doma in kadi tiste svoje Marlboro rdeče. Gre za žensko bujne postave, ki je bila verjetno pred nekaj leti želja slehernega moškega.

piše: Jure Marolt

Zakaj si je izbrala tega, ki ga ima sedaj, mi ni bilo nikoli jasno. Večkrat me je ogovorila, ko sem kaj delal okoli hiše. Kaj študiram, zakaj nikoli ne vidi pri meni kakšne punce, če veliko telovadim, ker sem tako močan; take bedarije. Največkrat sem se le nasmehnil in šel dalje.

Torej, pogledam v hladilnik in vse je v redu. »Jaz nič ne slišim,« ji rečem. Ko vstanem, me močno zagrabi za tiča in pogleda globoko v oči. Trenutek kasneje že odpenja moje hlače, se spusti na kolena in ga vzame v usta. Moj se takoj odzove in otrdi, medtem ko ga Helena obdeluje. Dvignem jo na pult, ji potegnem krilo navzgor in ji ga vtaknem. Ekstatično vzdihne in vrže glavo vznak, tako da se njeni dolgi, svetli lasje domala dotaknjeno pulta. »Naj ti pride vame,« zavzdihne v moje uho, »sem na tabletkah.«

Pogosto jo obiskujem, vedno pogosteje. Ne pogovarjava se veliko, ker se mi ne ljubi. Ko opravim z njo, grem vedno takoj domov. »Všeč si mi, ker si zajeban,« mi pravi, medtem ko jo porivam na njeni zakonski postelji in mi zariva svoje rdečkasto lakirane nohte v moj hrbet. »Ne govori preveč,« ji rečem, »to me odbija.«

Včasih jo namerno dražim, ko sta skupaj z možem pred hišo. Ogovarjam ga, ker vidim, kako ji je nelagodno. Uživam, ko trpi. Čez dan vzamem ključe njenega športnega avta in se vozim naokoli. Če se ga napijem, jo hočem vedno videti. Zahtevam od nje, da se mi pokori. Helena se sprva sicer upira, a se vedno zlomi. Na koncu vedno pristane na kolenih.

Zelo veliko in svetlo spalnico imata. Ogromna postelja iz temnega bukovega lesa ima spredaj tisti vzglavnik, za katerega se Helena drži, ko jo porivam od zadaj. Prav zdajle ga grabi. Torek je, zunaj pa dežuje. Dež stimulativno vpliva name, všeč mi je njegov zvok. Sploh ne slišim, ko se odprejo vrata spalnice. Le glas nekoga, ki zarjovi: »Kaj, jebenti, je to?!«

Njen mož že grabi za prvi večji predmet, ki mu je na dosegu roke, nekakšno debelo knjigo. Hitro se zvalim s Helene in že razmišljam o begu, ko se zamislim nad celotno situacijo. Stojim pred njim, dvajsetletnik odličnih predispozicij, močan kot bik, pred mano pa dvakrat starejši bledi možak zanemarljive kilaže. Ko zamahne s tisto bukvo proti meni, prestrežem njegovo roko in ga z vso silo mahnem v trebuh, da se opoteče za nekaj korakov. Helena kriči za mano v strahu, jaz pa se z vso svojo popadljivo močjo pomikam proti starcu. Divje začnem tolči po njegovem obrazu, kri šprica povsod, moji členki so okrvavljeni, a še zdaleč ne toliko, kot je njegov obraz. Prosi me, naj neham, pa še kar mlatim po njem. V spalničnih vratih je ključ. Zaklenem vrata in ga vržem na posteljo. Vzamem stol in ukažem staremu, da se usede. Gleda le še na eno oko, tresoč poprime za stranico in uboga moj ukaz. Jaz pa grem proti Heleni, ki še vedno joče. Najprej ji primažem eno klofuto, nato pa jo v pasjem položaju obrnem tako, da gleda v svojega okrvavljenega moža.

»Zdaj pa glej, kako se to dela, stari,« se mu zarežim. »In če te enkrat zalotim, da zamižiš ali pogledaš stran, te prelomim na pol.«

Postavim se za Heleno in jo začnem divje natepavati. Hitro se povsem sprosti in uživa kot še nikoli doslej. Divje kriči, ko jo zagrabim za lase, ves čas pa zre svojemu moči neposredno v oči. »Fukej me, fukej!«, se neobrzdano dere, medtem ko sam histerično nabijam. Ko mi pride in zlezem z nje, ga vzame še v usta in poskrbi za tisto malo, kar je še ostalo. Grem do starca in ga še enkrat udarim s polno pestjo. Slišim, kako mu poči kost v nosu.

Obrišem pot iz svojega čela, vzamem ključ s postelje in se odpravim proti vratom. »Jutri pridem ob štirih, Helena,« ji rečem, medtem ko ona še vedno globoko diha na postelji. »In ti, pizda,« rečem staremu, ko ga pogledam – žalostno, razbito gmoto, ki se zvija v solzah na tleh. »Glej, da ne boš doma.«

Alternativni konec:

Obrišem pot iz svojega čela, vzamem ključ s postelje in se odpravim proti vratom. Vendar nekaj v meni se je spremenilo. Srce mi divje razbija, poizkušam se umiriti, vendar sploh ne morem razmišljati. Glava me boli. Na omari zagrabim steklenico vina, ki sva jo prej pila in jo razbijem, tako da mi ostane v roki le še del njenega vratu. Stopim do starega, ki sploh ne ve, kaj se dogaja, ga zagrabim za tistih nekaj las, ki jih še ima ter sunkovito potegnem s steklom po njegovem vratu. Trenutek kasneje se trese na tleh, držeč se za vrat, a je že prepozno. Stopim do postelje, kjer Helena še vedno leži na hrbtu, vsa zadovoljena, z zaprtimi očmi, in se sploh ne spremlja dogajanja. Usedem se nanjo, pogledam v njene črne oči in jo z obema rokama močno primem za vrat. Najprej vzdih ugodja, ker misli, da se bova še igrala. Jaz pa stiskam vedno bolj, dokler barva njenega obraza povsem ne zbledi, dokler v njenih očeh ne vidim prvinskega strahu in dokončnega spoznanja, da bo umrla. Sploh ni trajalo dolgo, ko začutim, da njeno telo preneha utripati pod mojim. Pogledam jo, lepotico, katere konec sem in jo še zadnjič ugriznem za bradavico njene prelestne dojke. »Prezračiti moram sobo, slab zrak je notri.« Misel, ki me nasmeji.