Sedim v kuhinji za mizo in poslušam zvok dežnih kapelj. Dež me pomirja, rada ga poslušam. Spominja me na neko uspavanko, ki mi jo je pela mama takrat davno nekoč. Zaprem oči in štejem. Takrat zaslišim za sabo glas stopinj. Takoj vem, čigave so. Obrnem se in ga zagledam, svojega moža. »Kaj spet samo sediš, a? Delaj kaj, pomivaj, karkoli,« pripomni Miha v tistem svojem tolikokrat slišanem predirljivem tonu.

piše: Jure Marolt

Ko sva se prvič spoznala, je bilo vse drugače. Prijazen je bil, prinašal mi je rože. Govoril mi je lepe reči, me objemal in peljal gledat zvezde. Po nekaj skupnih letih pa se je vse spremenilo. Zanemaril se je, nič več ista oseba, tako fizično kot psihično. Njegov poklic ga izčrpa dan za dnem in to prinaša potem domov k meni, zvesti poslušalki. Sploh ne spomnim več, kdaj sva bila zadnjič skupaj v postelji …

Nič ne naredim, kot se spodobi. Včasih ne vem več, ali sem res tako nesposobna, kot mi zatrjuje. Sedaj me je začel poniževati že pred svojimi kolegi, v tej svoji vlogi alfa samca. Vedno, ko sem opazovala svoja starša, sem si obljubljala, da ne bom nikoli pristala v takem razmerju. Tudi moj oče ni spoštoval moje mame. Koliko noči je prejokala, misleč, da ne slišim njenih solza. Nikoli ni šlo za fizično nasilje, vendar za nenehni psihični pritisk. In potem si jaz izberem isti tip moškega. Podzavestno sem se tega dejstva gotovo zavedala. Kdaj pa sem se vdala v usodo, tega se ne pomnim več.

Vse, kar me drži pokonci, je najin Blaž. Moj Blaž, on namreč nič ne skrbi zanj. Hotela sem mu dati drugačno ime, pa Miha ni hotel o tem nič slišati. Tri leta ima in mi je vedno za petami, s tistimi svojimi široko izbuljenimi očmi in napol odprtimi usti. Zgleda, kot bi ga kdo narisal. Vse, kar je slabega na Mihi … toliko je dobrega na Blažu. Izničita se, nasprotujoča si pola. Skrbi me, kaj bo, ko bo Blaž odrasel in se bo začel zavedati odnosov, ki jih imamo doma.

Tako rada se smejim! Ampak ne pred njim … Nasmeh ga samo požge. Te trenutke veselja delim le z mojim malim. Sčasoma sem se odtujila tudi od svoje najboljše prijateljice, tiste, ki me je že na začetku opozarjala, da Miha ni pravi zame. Pa sem samo odmahnila z roko – dvajsetletnica, ki ji je nagla zagledanost zastrla razum – in jo ignorirala. Sedaj, deset let pozneje, mi je zato tako žal. Rada berem knjige, ko sem sama. Izgubljam se v besedah in bežim v mnoge druge kraje, kjer iščem tisto tukaj nedosegljivo srečo. Blaž se v mojih potovanjih vedno drži mojega mezinca, na notranji strani poti, počasi stopicajoč in poln vprašanj.

Še vedno se spomnim dneva, ko sem ga prvič videla. Mrzel, deževen junijski dan, neprimeren letnemu času. Prišel je v dežnem plašču in kratkih hlačah. Zdel se mi je obenem smešen in eleganten, ko je stal na vhodnih vratih naše hiše. Globok glas in sivo modre oči. Takoj sem ocenila, da je nekje mojih let. Vselil se je v sosednjo hišo, ki jo je podedoval, mi pravi. Govori počasi in se vseskozi rahlo smehlja, nekako me pomirja. Samo pozdravit me je prišel, da se ne ustrašijo ropota na drugi strani stene, še doda.

Tisto noč nisem nič spala. Razmišljala sem o njem, pa sva se videla le za kakšno minuto. Nisem si zapomnila njegovega imena, kako nerodno mi je zaradi tega. Objemam ga v mislih in v njegovih rokah se zopet počutim ženstveno. Govori mi lepe reči in še lepše izgleda. Ne morem odvrniti pogleda … Tok mojih misli prekine Mihatovo smrčanje. Pogledam ga, kolikor se ga vidi v mesečevem sijaju. Zagnusi se mi. Zaradi tega, kar je postal. In kar bi lahko bil.

Nervozna sem že cel dan. Upam, da ga zopet vidim, čeprav sploh ne vem, kaj mu bom rekla. Počutim se, kot da imam zopet devetnajst let in se pogovarjam s tistim starejšim fantom, ki mi je tako grozno všeč. Z Blažem se igrava in nekaj po četrti popoldne ga vidim, ko se nama približuje. V obleki je, preprosti sivi obleki, ki pa mu je kot ulita. Pogleda naju in pozdravi. Potem počepne in začne začudeno buljiti v Blaža. Ta se najprej odzove z enakim pogledom, potem pa mu odvrne z nasmehom. Začneta se igrati in valjati kar po tleh, Lenart – izvem, da mu je tako ime, ko se, na mojo srečo, predstavi tudi Blažu – kar v svoji obleki. »Koliko si star?«, ga vpraša Lenart. »Tli«, reče Blaž in neuspešno zvija tri prste na svoji desni roki. V tem trenutku sem bila že izgubljena, bila sem njegova.

Vsak vikend je Miha vestno popival s kolegi do nemogočih ur. Potem je vedno prišel domov, zaudarjajoč po alkoholu in glasen, kot se le da. Ta petek, potem ko sem ravno spravila Blaža v posteljo, pa sem skozi okno opazila Lenarta, ki je nekaj okopaval na vrtu. Iz hladilnika sem vzelo mrzlo pivo in mu ga odnesla. Še dobro, da ni imel oblečene majice, da sem po daljšem času lahko videla, kako naj bi izgledalo pravo moško telo. Usedla sva se na travo in se pogovarjala več ur skupaj. O vsem in spet o ničemer. Izvedela sem, da je prej študiral in delal nekaj let v Nemčiji, sedaj pa se je vrnil domov. In da nima izbranke. Ne vem zakaj, ampak ob tem se je naglas zasmejal. Jaz pa zadrhtela. Pogovarjala sva se o knjigah. Moja najljubša je Camusev Tujec, njegova K svetilniku Virginie Woolf. Prva eksistencionalistična, druga ekspresivna, povsem različni.

Rad se pogovarja o čustvih. Jaz se to zelo težko, ne morem se odpreti nekomu kar en, dva, tri. »Brez čustev sem nič«, reče in zre v nebo. »Rad se zaljubljam; v stvari, ljudi, dejanja, v vse. Skrbi me za ljudi, ki pravijo, da se zaljubijo le enkrat v življenju. Jaz se lahko zaljubim v eno osebo večkrat. Pravzaprav vsakič, ko nanjo pomislim.«
In jaz se ob njegovih besedam topim. A storim nič, samo sedim ob njem in ga poslušam. Potem skoči v svojo hišo in pride ven z odejo, steklenico vina, salamo in žepnim nožkom. »Če sva že tu, lahko imava vsaj piknik«, doda in me pogleda v oči. »Blaž mi je tako všeč. Še nikoli nisem videl bolj srečnega otroka.« Zopet pogleda nekam v daljavo in nadaljuje: »Veš, da če sedem dni zapored zvečer na nebu našteješ vsaj sedem zvezd, ti pade ljubezen dobesedno v naročje? Tako vsaj pravijo.« Zopet tisti njegov nasmeh.

Nov večer je in jaz prek strešnega okna zopet štejem zvezde. Kako neumna se zaradi tega zdim sama sebi! Sedaj berem njegovo Virginio Woolf. Povsem drugačna je od tistega, kar ponavadi berem. Težko ji sledim, ker se izraža tako bogato. Ampak pred očmi ima vedno znova Lenarta in njegovo obličje. Ko jo bom prebrala, se bova lahko o tem pogovarjala. Delam si zapiske, da slučajno ne izpustim česa pomembnega.

Prav stisne me pri srcu, ko prvič vidim Mihata, kako se pogovarja z Lenartom. Miha je zopet glasen in se gromovito krohota, kot počne vedno. Ker vedno zahteva pozornost. Lenart pa uglajeno stoji poleg in umirjeno gleda. Stopim skozi vrata in oba pozdravim. »Tole je pa moja žena«, reče Miha. »Ni ne vem kaj, ampak za kakšno stvar je še dobra«, se trapasto zakrohota. »Jaz pa mislim, da je vaša žena čudovita«, reče Lenart, se mi nasmehne in s kretnjo z roko nakaže Mihatu, da odhaja.

»Ta najin novi sosed mi ni preveč všeč«, mi kasneje razlaga Miha. »Nekak nadut zgleda.« Jaz samo odtujeno kimam, še vedno misleč na situacijo, ki se je odvila prej. Misli, da sem čudovita. Še zdaj ne verjamem. Moje celotno telo drhti od sreče. Zopet nisem ponoči zatisnila očesa. Zopet sem štela tiste trapaste zvezde.

»Ko sem bil majhen, me je mati peljala na sprehode, kjer sem moral opisovati stvari, ki sem jih videl«, razlaga Lenart. »In bolj doživet in domiseln sem bil, bolj ji je bilo všeč. Še posebej barve, menda sem bil pri tem vedno dober.« Starša sta mu umrla v prometni nesreči, ko je bil še v osnovni šoli, potem pa je živel pri svojih starih starših. Pogosto se zalotim, kako ga pogledam, njegov pogled pa je usmerjen nekam v daljavo, kot da nekaj ali nekoga pričakuje. Trenutek zatem vedno prekine tišino z novo zgodbico in s tistim njegovim malenkostnim nasmehom, ki nikoli docela ne izgine.

Razmišljam, kaj naj storim. Lenart ne ve, kakšna je naša situacija, tudi sprašuje nikoli o tem. Še dobro, ker ne vem, kako bi mu to razložila. Miha, kreten, nič ne opazi. On je zadovoljen že s tem, da se mora manj ukvarjati z mano in Blažem. Danes gremo vsi trije na igrišče. Jaz, Blaž in Lenart, seveda. Onadva se žogata, medtem ko ju jaz opazujem in navijam za vsako dobro potezo, ki jo naredi Blaž. V tem trenutku se odločim, da mu zvečer izpovem svojo ljubezen.

Zopet je petek zvečer in zopet Miha nekje zunaj otepava kakšno natakarico. Pogledam v nebo in preštejem mnogo več kot sedem zvezd. Danes je ravno sedmi dan. Ob tej misli se uradnostim. Tokrat sem jaz skuhala večerjo za naju z Lenartom, upam, da mu bo všeč. Pride zopet lepo oblečen, v črnih hlačah in rahlo odpeto srajco. Diši tako, da se mi v glavi rahlo zavrti. Ne zdržim več in se mu vržem za vrat ter ga strastno poljubim. Pogleda me začudeno, se rahlo nasmehne in reče: »Laska mi, da sem ti všeč. Ampak kot kaže nisi ugotovila, da ima pri meni več možnosti nekdo, kot je recimo tvoj mož, kot pa ti. Čeprav je grozen, to veš, ne?«, doda. »Ni dolgo tega, kar sem prenehal s svojim bivšim in ne zanima me, da bi iskal kaj novega. Res nisi vedela?«, reče z nekakšnim prizanesljivim zvokom v glasu.

Zopet gledam v strop. Miha je ravno prismrdel domov. Kako ga sovražim! Nekaj momlja, a ga ne poslušam. Poizkušam pozabiti, a vedno več razmišljam o Lenartu. Poizkušam se sprijazniti s situacijo. Sploh nisem preveč razočarana, le presenečena nad svojo neverjetno neumnostjo.