V tistem kratkem razmisleku, ki pogosto nastopi konec mojega tedna in ko izbiram temo, ki bi jo lahko uporabil v svojem aktualnem zapisu, sem tokrat naletel na opečnat, brezidejen zid. In ko me ideje zapustijo hitreje kot dobra volja ob obisku Jehovih prič, rad resetiram svoje možgane. Gremo od začetka, si rečem. Nekako verjamem, da če bom razmišljal o ničemer, prej kot slej najdem tisto, kar mi je v danem trenutku zanimivo.
piše: Jure Marolt

In sem obrnil čas za leto dni nazaj. Takrat sem na Norveškem, s simpatičnim roza laptopom v naročju na večernih osmih stopinjam Celzija – po katerih se mi, v tej peklenski vročini, še močno kolca – pisal svoj prvi zapis. Nisem vedel, kam me vodijo misli, niti v kaj se točno spuščam, ampak precej utečeno in slovničnim napakam navkljub všečno udriham po tipkovnici s tempom, ki bi mi ga zavidala še tretjeuvrščena na tekmovanju za tajnico leta. Ne bom dolgočasil z presekom preteklih zapisov tistih nekaj ljubkih bralcev, ki še vedno vztrajajo z mano, vsem mojim muham navkljub. Ki pa jih še zdaleč ni malo. Sem idealen primer čustveno neuravnovešenega pisca; od osladnih poveličevanj do zanikrnih obtoževanj, nič mi ni tuje! Stojim za tistimi nekimi svojimi prepričanji in ne odstopam.

Leto dni, ha? Tisti tolikokrat slišani »pa tako hitro je minilo …« Se je pa tudi neverjetno veliko zgodilo, kajne? »Ampak čas tako hitro beži«, te slišim reči. Morda, morda res, ampak čas beži le, ko se imaš lepo. Tako da naj beži! Ubežal mi namreč ne bo, v štric z njim, kamorkoli me že pripelje.

»Zakaj ljubimo ženske?«, se sprašuje romunski pisatelj istoimenske knjige. »Ker smo iz njih prišli in se vanje vračamo in se naša pamet ves čas vrti samo okrog njih kot težek planet.« In spet se je našel junak, ki je povzel bistvo življenja – vsaj z moškega, subjektivnega stališča, kakopak – z eno samo povedjo. Morda pa to pomeni, da pametnejši si, rajši imaš ženske. Spet ena taka groba preprosta enačba, ampak glede na zahtevnost vseh ostalih resnično verjamem, da si vsake toliko zaslužimo tudi kakšno tako. To so tej življenjski sladkorčki!

Nedolgo tega sem zasledil misel, ki sem jo uspešno implementiral tudi v dejanski situaciji. Veste, to je največji problem teh nekaterih res pametnih misli, ki nam križajo pot. Zaznamo jih, razumemo, všeč so nam, domala pisane na kožo, ampak jih kasneje ne uporabimo v kakšni realni obliki. No, možak trenutno neznanega imena je rekel nekaj v smislu (grobo poenostavljam): »Ko te nekaj razjezi, pomisli, kako pomemben bo ta problem zgledal čez leto dni.« In potem me docela razjezi nekakšna nespretnost v službi in že streljam s pogledi, iščem krivca v vseh ostalih in sem pripravljen neverjetno srdit preživeti ostanek dneva. Iz principa! Potem se pa spomnim na to misel, naročim mrzlo pivo in globoko vdihnem. Dejansko je pomagalo. Dejansko sem se v trenutku zavedel, da sem kreten in da to lahko popravim. Kreten na popravilu, rezultat: srečen moški.

Všeč mi je, ker me prebira – po tistih osebnih zagotovilih sodeč – raznolik spekter ljudi. In taki in oni, in mladi inu stari, ljudje različnih vsebin in embalaže. Veste, mene je res strah nekaj reči. In sicer, da bi bil dolgočasen, predvidljiv in spregledljiv. Besede so nekaj, kar so dane prav vsakemu in zato jih lahko vsak od nas uporablja na sebi ljub način. Moj je ekspliciten, čustven, opisujoč. Romantičen pogled na življenje, vsaj rad mislim tako. Še vedno mi je, leto dni kasneje, v življenju najljubša tista nepredvidljivost. To, da ne veš, kaj se bo zgodilo naslednji dan. To, da ne veš, kdo je naslednji človek, ki se s svojo prisotnostjo odloči polepšati tvoje bivanje. Človek je lahko lep na neverjetno veliko načinov. Nekateri pravijo, da ima vsak človek nekaj dobrega v sebi, če smo to le pripravljeni poiskati. Ne vem, če to drži ali ne, pravzaprav me to tudi najmanj ne zanima. Ampak to iskanje, veš, to iskanje nekaj novega, nekaj dobrega v drugem človeku, to je nekaj res najlepšega.

Meni je še vedno in vsakič malo nerodno tisti trenutek, ko nekdo pohvali moje pisanje. Ker vem, da lepa beseda ni samoumevna in je včasih najtežje izgovorljiva. Zato tokrat hvala iz moje strani. Kot mi je v bežnem pogovoru dejal starejši, mnogo pametnejši možak od mene: »Brez ljudi ni nič.« No, brez ljudi sem jaz nič.

xoxo,
jure.