Takoj razčistimo. Pred nekaj časa mi je prečkala pot pesem nekoč megalomansko popularne skupine Čuki z naslovom Zakaj se me dotikaš, če me nimaš rad? Nikakor se ne morem otresti občutka, da gre pravzaprav za antipropagando masturbiranja. Živo si predstavljam, kako bi nas naš junak, če bi imel dar govora, v trenutka igranja s samim sabo nagovoril s tem vprašanjem. Zakaj se me dotikaš, če me nimaš rad …
piše: Jure Marolt

Pravijo, da je najbolj pogosta mala laž, ki jo izgovorimo, tista, s katero na vprašanje: »Kako si?«, odgovorimo z: »V redu.«, ne glede na naše dejansko počutje (strah me je samo pomisliti na slavistično korektnost te povedi). No, sam se še toliko pogosteje zlažem Manner napolitankam, ker jim vedno rečem: »Samo še eno …« Ta »kako-si-v-redu« je pač najlažji izhod v sili, kaj ne? Ne razlagaš občutke, ohraniš trdo zunanjost in se s tem zavaruješ pred obsodbami, pogledi neodobravanja, osamitvijo.

Navzven sijejo, znotraj je pa vse pusto. Kaj se zgodi, če nekoliko spremenimo ustaljeni vzorec? »Kako-si-pa-res-super!« ali »kako-si-danes-res-slabo …« Vidiš, trditvi v tem smislu zahtevajo podvprašanje, dodatno razložitev. Zakaj si super? Zakaj si res slabo? To spet pomeni, da moramo svoje občutke deliti tudi z nekom, ki morda ne bo razumel. Katastrofa!

To ni laž, ampak samo moja verzija resnice, praviš. Ampak resnica nima verzij, je namreč grobo absolutna. Reči nekaj, kar si vsi drugi mislijo, a si tega ne upajo izreči naglas, je zame kvečjemu vrlina. Tisti občutek, da je slon v sobi. Treba ga je izpostaviti, sicer se lahko ves večer zaletavamo vanj. Morda kar celo življenje.

»All I have in this world is my balls and my word and I don’t break them for no one.« Stavek, ki ga je izustil Al Pacino v vlogi Tonyja Montane v filmu Scarface. Grobemu priokusu navkljub romantiziram ta citat. Nekaj veličastnega je na tem, da besed ne govoriš le zato, ker imaš sposobnost govora, ampak ker nekaj tudi resno misliš. Vsak se spominja tistega občutka – ne glede na to, ali je še svež, ali že bežni spomin -, ko je nekdo nekaj obljubil, a to na koncu prekršil. Ogaben, velik cmok v grlu, težko srce in občutek nemoči.

Sovražim SMS odgovore. Ko se nekaj dogovoriš in pet pred uro slišiš zvok sporočila, čigar vsebino že v naprej poznaš. To je spet eden tistih preprostih izhodov v sili. Če ne slišiš glasu človeka ali zreš v njegove oči, je odklonitev toliko lažja. Ampak tudi toliko bolj ničvredna!

Ugotavljam, da imam rajši nesramne in iskrene ljudi, kot pa priliznjene in zahrbtne. Pri prvih človek vsaj vedno ve, pri čem je. Pri slednjih ne veš niti to, če jim v resnici kaj pomeniš. Raje imam osebo, ki mi pove, da sem kreten in gre z mano na pivo, kot pa nekoga, ki me hvali na dolgo in široko, trenutek kasneje pa me veselo obira za mojim hrbtom.

Veste, na morju je fant z Downovim sindromom prišel do dveh žensk, ki sta bili topless, jih pogledal in naglas rekel: »Joškice.« In je to govoril, dokler nista svojega oprsja oplemenitili z zgornjim delom kopalk. Rekel je le to, kar so si ostali mislili. In s tem ni nič narobe.

Res je, da je iskrene ljudi najti težje kot Marjana na poletnih festivalih. Ampak čeprav predobro vemo, da se Marjan ne bo javil na naše nepotešljive klice, še vedno z veseljem ubrano kričimo njegovo ime. Upam, da si med branjem teh vrstic preveliko število vas ne prepeva tiste zimzelene pesmi Majde Sepe Med iskrenimi ljudmi. Ni bil to moj namen. Moj namen je ta, da naslednjič vprašanje »Kako si?« ne jemljete tako zlahka. To je vprašanje neizmerne teže. Kdor vam zastavi to vprašanje, sam nase prenaša bero odgovora. In da naslednjič, ko ne boste uspeli izpolniti svoje obljube do nekoga drugega, to temu sporočite osebno. Ne prek SMS, ampak old fashioned, iz oči v oči. Ker v tem primeru bo vsak dobro premislil, preden bo prelomil svojo besedo. Ne deluje veliko, ampak to je iskreno zelo velik korak k večji iskrenosti.

Priznam, všeč so mi pomanjševalnice mojega imena. Ker je sicer vse na meni veliko – pomežik -, rad vidim, da sem včasih vsaj preko imena malo manjši. Mogoče je pa to samo zato, ker se staram in bi bil vsaj za trenutek rad spet mlad. Še to. Vedno jokam, ko gledam film I Am Sam, čeprav poznam vsak prizor na pamet. Mehkužno, a iskreno.

xoxo,
jure.