Nisem se še dobro postavil na svojo stalno počivališče, ko mi je že ustavil prvi avto. Sploh se ne spomnim več, ali sem izprožil palec ali ne. Ne razumem tistih, ki ne štopajo ali se tega celo bojijo. Meni je všeč prav vse pri tem, še najbolj zanimivi pa so mi ljudje, ki ustavljajo. Mnogi vozniki raje obrnejo svoj pogled stran, kot da se ti zastrejo v oči. Še nekaj, kar ne razumem. Tokrat mi ustavi oldtimer, dejstvo, ki me iskreno razveseli. Voznica počasi ročno odpre okno in se mi nasmehne. »Kam, mladenič?«

piše: Jure Marolt

Ima raskav glas, velike, črne oči in eno tistih dotrajanih mnogobarvnih trajen, ki ne pristojijo nobeni ženski. Ocenim, da jih ima dobrih štirideset. »Kam greste vi?« vljudno vprašam. Vedno štopam brez določenega cilja, da spoznam nove kraje. Vedno dobim potem nekoga, ki me pripelje nazaj. Včasih rabim več, spet drugič manj časa. To mi je popolnoma vseeno.

Usedem se na sovoznikov sedež, ki je nepričakovano dobro ohranjen za starost avta. Pogledam voznico, ki se še vedno smehlja. Tamara ji je ime. »Kam potujete?«, jo vnovič vprašam.
»Ne vikaj me, tega ne maram,« mi odgovori. »Nikamor, nikamor posebej. Vsake toliko se pač usedem v avto in se peljem okoli, če so kje na spregled lepi fantje.« Smeh v kombinaciji z njenim neprivlačnim glasom mi ne ugaja najbolj, ampak si s tem ne belim las. »Ti, ti si ravno moj tip,« še doda.

Hecna ženska. »Lepo to,« ji odgovorim. »Pa pogosto pobiraš štoparje?«

»Ne, ne, sploh ne,« mi hiti odgovarjati. »Ti si šele četrti fant, ki sem ga do sedaj pobrala. In močno se spominjam vsakega posebej, ki sem jih že peljala okoli,« doda. »Prvega, visokega in temnolasega fanta takrat triindvajsetih let sem pobrala pred petnajstimi leti. Še vedno se spominjam vonja njegovih las. Drugega, visokega in svetlolasega fanta, študenta, sem poštopala pred sedmimi leti. Njegove oči so bile tiste svetlomodre barve, kot je jesensko morje. Tretjega, visokega fanta z lepo urejeno brado, pa sem pobrala pred tremi leti. Imel je jamici v ličnicah. In tukaj si danes ti.« Zazre se vame in me premeri vsega, kar se me na sedežu avtomobila pač lahko vidi.

Čudna ženska, si mislim. Ampak na svojih potovanjih sem videl že toliko čudnih ljudi, da sem se na njih povsem navadil. Vozi počasi in docela umirjeno, čeprav vidim, da ji po licu tečejo potne kaplje, kljub temu, da še zdaleč ni vroče. Medtem ko pelje, še kar razpreda o teh svojih treh fantih. Kako lepi in postavni so bili in kako vesela je bila, da jih je srečala. »Veš, pogosto se vozim tako okoli, ampak le redko najdem fanta, ki mi je dovolj všeč.« Pogledam jo in opazim, da ji zgornja ustnica komaj vidno trza.

»Potem si lahko to štejem kot kompliment, ne?« jo sarkastično vprašam.

»Ja, ja,« mi odgovori. »Ja.« Pogledam na cesto, ki je danes neverjetno prazna. Pusta. Nikjer ni nikogar. Tega pa že dolgo nisem opazil. Ker sem bil dlje časa z mislimi odsoten, nisem bil pretirano pozoren, kam se peljeva. Cesta mi ni najbolj znana. Kamorkoli pogledam so žitna polja ali gozdovi.

Ko se vozim, se pogosto spomnim na tisti verz Bajagine pesmi o svoji poti nazaj domov, nazaj v Beograd. »Nisam blesav da brojim zvezde, brojim znake i linije …« Tudi jaz rad štejem znake. V ozadju slišim, da Tamara še vedno nekaj doživeto razlaga, a ne razločim besed. Všeč mi je piš vetra, ki komajda mršči moje lasje. Še vedno počasi štejem znake in hkrati tiho izgovorim vsako praštevilo, ki pride na vrsto. Praštevila so najbolj osamljena števila na svetu. Imajo le sebe in število, ki ga imajo hkrati tudi vsi drugi. Ena. Nekateri ljudje so povsem enaki praštevilom, osamljeni do obisti. Rad bi jih objel … Opazim, da me Tamara gleda in nekaj sprašuje. »Huh?«, komajda razločno zamomljam. »Sprašujem, koliko si ti visok.« »Aha … Sto devetdeset, centimeter gor ali dol,« ji odgovorim. »Mhm,« zadovoljno zamomlja.

Da bi se počutil še malo bolj udobno, se odločim, da slečem svojo karirasto srajco in bom le v majici. Začuda to Tamara malo vznejevolji.

»Če ti je vroče, lahko zapreva okno,« mi hiti razlagati. »Paše ti srajca, ne rabiš je sleči.« Pogledam jo malo postrani in se njenemu nasvetu navkljub vseeno slečem. Za hribi se že vidi rdečkasto sonce, ki se počasi poslavlja za ta dan. Tamara nenadoma odpre predal in iz njega potegne staro fotografijo, na kateri objema nekega visokega moškega v modrih kratkih hlačah in karirastih hlačah. »Tvoj mož?«, jo vprašam.

»Ne, ne,« se nervozno zasmeji. »Moja mladostniška simpatija. Kaj ni lep? Visok in čeden. Pa tako lepo srajco ima. Ampak on je takrat ušel v nek drug kraj z neko drugo žensko.« Pogledam Tamaro, ki zre naravnost predse na prazno cesto, brez kakršnegakoli sijaja v očeh. Pač, se zgodi, si mislim. Eden moški več, gor ali dol. Lahko mi začenja kruliti v želodcu. Kdaj sem nazadnje jedel? Ob štirih, sedaj je pa ura osem. Nič čudnega, torej.

Opazim, da je radio tako tiho, da ne razločim niti tega, ali poslušam glasbo ali dolgočasno dolgovezenje enega voditeljev. Ljudje neradi vidijo, da se dotikaš njihovega avtoradia. Ampak Tamara verjetno še opazila ne bo. Privijem glasnost in vrti se neka stara pesem iz devetdesetih let, izvajalca katere ne prepoznam. »To je moja najljubša postaja,« mi hiti razlagati, »vrtijo le glasbo tistega obdobja. Kaj pa ti rad poslušaš?« Ne odgovorim ji, ker se zazrem v jato ptic, ki letijo nedaleč stran. Ena jih na vse pretega poskuša ujeti. Zanima me ali so jo druge izločile ali je sama zašla …

Malo se ozrem po avtu, ki je zelo lično urejen. »Veš, s tem avtom sem prišla na prvi zmenek z moškim na sliki. Še vedno je tako urejen, kot takrat. Sedež je isto nastavljen. Sedel je točno tukaj, kjer sedaj sediš ti. Ti je udobno?« me vpraša. Pokimam ji.

»Lačen postajam,« ji rečem. »Me lahko odložiš v naslednjem kraju? Gotovo je kakšna gostilna še odprta.«

»Seveda,« mi odgovori. »Čeprav se tako rada peljem s tabo.« Res je nenavadna. »Samo še nekaj bi ti rada pokazala. Lahko?«

»Kajpak,« ji odgovorim, »ni problema.«

Ustavi na obcestnem počivališču in izstopiva iz avta. »V prtljažniku ti pokažem mojo strast,« mi sramežljivo pove. Prva sramežljiva stvar, ki jo je danes naredila, pomislim. Odpre prtljažnik in tam so, lično zložene v polivinilu, kariraste srajce. V roko vzame prvo in mi razloži, da je ta od tistega fanta, čigar lasje so tako lepo dišali. Zanimivo, si mislim, kaj vse si ta ženska ne zapomni. Vzame v roko drugo, ki je bila last tistega fant z lepimi modrimi očmi. Tretja pa je bila last fanta z jamicami v licih. »Kako pa si jih prepričala, da ti dajo svoje srajce?« jo vprašam. Ignorira moje vprašanje. »Ti pa imaš tako lepe, polne, rdečkaste ustnice …« komajda slišno pove.

Takrat slišim le še zvok topega udarca in sunkovito bolečino, zato se primem za glavo. Pogledam svojo dlan, ki je povsem okrvavljena. Takrat se spomnim, da je poleg srajc v prtljažniku ležalo tudi staro kladivo, ki ga je Tamara vzela v roke, da bom lažje videl vsebino notranjosti. Takrat se spomnim, da je imela v rokah tudi mojo srajco. Od takrat dalje pa se ne spomnim popolnoma nič več. Oziroma le še dekleta, s katerim sem bil včeraj na sprehodu. Ne spomnim se več, če sem jih povedal, da je lepa. Včerajšnji dan je bil lep …