Plavam proti svetlobi. To imam najraje, pozno popoldansko plavanje, ko se sonce počasi že poslavlja in se sramežljivo odbija od morske globine. To pomikanje k svetlobi ima nekakšen morbidni pridih – I’m moving towards the light at the end of the tunnel -, hkrati pa deluje najbolj pristno. Zaprem oči in se počasi premikam proti nedosegljivi točki …
piše: Jure Marolt

Veliko ljudi opazuje druge ljudi na obali. To me nekako ne zanima več. Sam raje gledam oblake in valove. Oblaki, ki se tako hitro prikradejo na celino in prekrijejo sonce, ki potem izgleda kot snežno bel gumb, ko se poizkuša prebiti skozi primež nepridipravov. Ironija, kaj ne? Nekaj snežnega v vrhuncu poletja. Valovi, ki butajo ob skale in se penijo na gladini. Se ljudje, ki živijo ob obali, sploh zavedajo, kako jim zavidamo možnost, da to opazujejo sleherni dan in ne le tistih nekaj težko pričakovanih dopustniških dni?

Zakaj si vedno želimo tisto, kar zgleda nedosegljivo? Morda gre za morje, za žensko, avto, karkoli pač. Tej tolikokrat prepovedani sadeži delujejo pač toliko bolj okusno. Vse od dne, ko je Eva uspela prepričati Adama, da je tisto rdečkasto jabolko nekaj res greha vrednega! Prepovedani sadež, se mi že cedijo sline.

Moške misli so vedno najbolj bistre ob kozarcu pod drevesno krošnjo; prijatelj nedolgo tega omeni, da je nekaj storil le zaradi ženske. Odgovorim mu z vprašanjem: »Ali ne storimo prav vsako stvar v življenju le in izključno zaradi ženske?« Strinjali smo se z hipotezo in ugotovili, da se ženske ne zavedajo vpliva in moči, ki ga imajo (imate) nad moškimi. Tudi tiste, ki to berete, ne boste zaradi tega priznanja nič bolj doumele našega zaključka.

Nekje sem prebral, da vsa globoko poduhovljena gibanja izhajajo prav iz hotenja; ko si človek nič ne želi, takrat je srečen. Potem najde notranji mir. Ampak včasih je prav hotenje nečesa prepovedanega nekaj, kar te oživlja. Kdo lahko z gotovostjo trdi, da je nekaj nedosegljivo? Ali nekdo? Zakaj ne bili najboljši, kar zmoremo biti …

Berem knjigo in hkrati poslušam glasbo. Seveda nisem popolnoma osredotočen na obe stvari, ampak sprejemam dovtipe obeh čutil, tako slušnega kot vidnega. Roald Dahl v eni svoji kratki zgodbi na tisto prepogosto, domala ponarodelo žensko vprašanje – »Le kaj se ti mota po glavi?« -, v mislih odgovori: »Če obstaja vprašanje, ki ga resnično ne trpim, potem je to ta. Povzroča mi dejansko telesno bolečino v prsih in me sili na kašelj.« Popolnoma se strinjam z žal že pokojnim možakom. Kljub temu pa je to eno najbolj pogostih ženskih vprašanj … Istočasno pa mi pevec skupine Mi2 pravi: »Preveč besed, premalo dotikov.« Spet, popolnoma resnično.

Človek brez hotenj je morda resnično iskreno srečna oseba, ampak cena za to je prevelika. Strinjam se, kar se tiče materialnih dobrin, ki so tako grobo precenjene in nepomembne do obisti, ko potegnemo črto pod življenjem. Toda želja po gledanju morskih valov, želja po lepem dekletovem nasmehu! … To so želje, ki nas poganjajo. Jaz si želim, da dneva ne bo prehitro konec. Da ne bi rabil spati in da bi lahko tisti čas porabil za eno številnih stvari, ki jih rad počnem. Želim si, da se nikoli ne bi utrudil. Ampak spet, ura je pol enih zjutraj in utrujen sem.

Hočem nekaj, česar nimam. Ampak to je tista prijetna utrujenost dolgega dneva in nekaj blagih alkoholnih pijač. Meja med dosegljivim in nedosegljivim je pogosto skoraj nična. Kot je recimo med odločitvijo, da smo zadovoljni ali ne. Gibonni pravi, da je čas, da se pomirim s svetom. Da lahko v vsaki stvari najdem nekaj lepega. Morda je to tisto; obstaja tisoč vzrokov, zakaj nekaj ne uspe, ampak se raje potrudim za tistega edinega, ki mi nežno šepeta, da se mi morda le posreči. Morda pa le ni tako nedosegljiv …

Želim vedeti, kaj si ti želiš.

»Povej mi o sanjah, četudi so grešne, zaupaj mi želje, četudi so smešne.«

xoxo,
jure.