Poizkusil sem in to večkrat. Obvladati lastna čustva. Ampak mi ne uspe, zlepa ne. Z leti pa sem osvojil nekaj drugega, prav tako pomembnega. Zavedanja svojih čustev. Zavedam se, kdaj sem vesel in kdaj tečen. Iščem razloge za to ali ono, ne poizkušam svojih občutkov na silo omejiti ali spremeniti, ampak jih poizkušam razumeti. Zavedati se jih.
piše: Jure Marolt

Ker če se jih zavem, lahko primernejše reagiram. Lahko predvidim moje nadaljnje reakcije in vpliv, ki jih ima moja sreča/žalost na druge in jim poizkušam predstaviti ta pogled. Kot bi imelo moje srce navodila za uporabo za zunanje opazovalce, kar se mi zdi seksi do obisti.

Fake smile. To je samo obrambni mehanizem, katerega sem se odločil, da opustim. Naj bo obraz počutju primeren, če srce trpi, se ne spodobi, da obraz žari. Ohoho, frizerska rima! Končno dežuje. Večerni dež vedno blagodejno vpliva na mojo bit. Premore iste prečiščevalno moč za srce kot ima zimski obisk savne pozitiven vpliv na pore.

Če bi imel možnost izbire, si ne bi zaželel, da bi vedno bil dobre volje. To mora biti neskončno dolgočasno, če me ne bi nič iztirilo, nič … Popolni kretenizem. Paleta čustev, ne pa vedno ista reakcija. Jaz imam nemirno vsebino. Ni enostavna, včasih težko doumljiva in pogosto vzkipljiva, ampak v svojem bistvu dobra in iskrena. Kaj več verjetno tudi ne morem pričakovati. Oziroma bi bil že enormen hinavec, če bi zahteval kaj več.

Tak sem kot ti, le malo drugačen. Nekatere stvari pač rad naredim na svoj način, ne glede na to, ali je ta način pravi ali ne. Da se lahko vsake toliko zaderem »I did it my way!« v najboljšem imitatorskem slogu Franka Sinatre. Zlajlano, a hudičevo osvobodilno. Poizkusi. Zaderi se nekaj povsem nesmiselnega, prvo reč, ki ti pade na pamet. Ker se pač lahko, povsem brez razloga. Osvobodi svoja čustva, prebij te okove, ki jih je povzročilo dolgotrajno zatiranje.

Vedno poizkušam na trenutno psihofizično stanje gledati iz dveh plati; trenutno sem v odlični fizični kondiciji in če odštejem zanemarljive težave z grlom, sem tudi zdrav kot dren. V teh trenutkih se poizkušam spomniti, kako je bilo, ko ni bilo vse optimalno, ko sem tovoril s sabo tako ali drugačno bolečino ali pomanjkljivost. Da se vedno ne zavedam zdravja le takrat, ko mi zaradi mojega malomarnega ravnanja z njim pokaže sredinec in gre na krajši dopust. Isto poizkušam nekako narediti z dobro voljo; spomniti se, kako je bilo, ko me ni sprejela odprtih rok.

Tako gledam tudi na ljudi, iz teh dveh plati. To, da nekdo uspe v življenju ali pa da je pogorel po celi črti … med obema je pogosto izredno majhna ločnica, tanka črta. Ena ali dve napačni odločitvi v življenju, ki v danem trenutku morda zgledajo povsem brezpredmetne in že se do neke mere lahko začrta življenjska pot posameznika. Morda je za uspeh nekoga »krivo« dejstvo, da se je povil v urejenih družinskih zadevah in ima za sabo finančno in moralno podporo staršev in okolice, medtem ko se je pametnejši in sposobnejši fant od njega rodil v nesrečnem okolju in v disfunkcionalni družini, posledica česar je, da je njegova pot toliko bolj trnova. Med klošarjem, ki spi v lastnem urinu in direktor uspešnega podjetja, ki se s pregrešno dragimi jedi masti na poslovnem kosilu, so lahko neverjetno majhne razlike, ločijo ju le nianse. Ampak tisto najpomembnejše je, da sta oba najprej in predvsem človeka. In tako se naj bi do njih tudi obnašali. Obsojajo kreteni, razumejo pa tisti, ki se to potrudijo.

Čustva so naše bistvo. Tudi drugi ljudje nas poznajo predvsem po naših občutjih in reakcijah, ne pa po videzu in imenu. Tisti, ki nas res poznajo. Tisti, ki nas ne poznajo, pa pravzaprav niso pomembni. Dobro si in tega se moraš tudi zavedati. Privoščiva si sedaj kozarec kvalitetnega vina. Na zdravje!

xoxo,
jure.