Prvi večer mi je vse skupaj delovalo malo sumljivo. Ko sem napol v snu le pritaval do kopalnice in se medtem zaletel v dva stenska robova, ki jih prej nikoli ni bilo tam, sem začudeno ugotovil, da je straniščna školjka spuščena. Začuda, saj je sicer vsako noč dvignjena. da mi olajša ta ponočna olajševanja. Skomignil sem z rameni in pač opravil svojo zadevo, zasanjano naslanjajoč se na steno.
piše: Jure Marolt
Naslednji večer ista zgodba. Tokrat se prav dobro spomnim, da sem pustil školjko dvignjeno. Umijem si obraz in jezno pregledam celotno stanovanje. Nikjer nikogar, nič več mi ni jasno. Sumničav kot sem izdelam načrt za naslednjo noč.

Dan kasneje zopet dvignem školjko in se ozrem levo, desno. Nikjer nobenega zvoka. Odidem v spalnico in vzamem pogrinjalo ter vzglavnik in oba vzamem s sabo v kopalnico. Ker imam veliko kopalno kad, si preprosto za silo uredim ležišče v njej in ugasnem luč, v pričakovanju …

Po nekaj urah zaslišim tihe, nedoločljive zvoke. Čeprav nisem boječe narave, mi je rahlo neprijetno in čutim nenavaden občutek v levem predelu trebuha. Podobno kot takrat, ko težko diham, se zamislim. V roke vzamem svetilko – ki sem si jo tudi predhodno pripravil – in jo prižgem. Pravzaprav nisem razmislil niti to, kako naj bi odreagiral. Pred mano, na spuščeni WC školjki sedi majhen možicelj z oblečenimi hlačami in prebira enega tistega starih Dylan Dog črno belih stripov. Pogledam ga in takoj opazim, da sta njegovi očesi različnih barv, levo svetlo modro in desno rjavo. Kot pri Huskyjih. »Nisem vedel, da imajo lahko tudi ljudje različni očesi,« mu povem. »Kaj pa pravzaprav počneš tukaj?«

Opazim, da je res majhen, saj z nogami ne doseže do tal in prešerno miglja z njimi. Deluje … navihan. To je prava beseda, navihan. Govori hitro in nerazločno, momlja in se hkrati smeji.

»Ne zaklepate vrat, vrat,« mi pove. »In na vaši školjki je tako lepo toplo, toplo.« Opazim, da zadnjo besedo vedno ponovi. Čuden patron. Ampak prisrčen, to mu je treba priznati. »Nikar me ne vikaj,« mu povem, »to namreč sovražim. Pridi greva v kuhinjo na čaj.«

Izstreli se iz sedišča kot bi bil na trampolinu in se postavi poleg mene. Seže mi natanko in nič več kot do pasu. »Premalo sonca in žgancev, ko si odraščal, kaj?«, mu hudomušno pristavim. »Ti si pa velik kot kiklop, kiklop,« zabrusi nazaj. Všeč mi je mali! Nasmejem se mu in mu pokažem sredinec.

Naslednji dan mi pomaga urediti travo na vrtu. Jaz kosim, on pa z vrtnimi škarjami obrezuje tiste težje dosegljive snope trave. Kako prikladno, si mislim. Nekaj si tiho prepeva, pa ne razločim besed. Niti me najbolj ne zanimajo, če sem povsem iskren. Razmišljam, kaj bi lahko počela skupaj, kam bi lahko šla … Usedeva se na travo in gledava proti goščavju, ki je za žičnato ograjo. »Za njo je reka, veš to?«, mu povem.

»Pa pojdiva tja, tja«, hitro dostavi.

»Ampak vse je zaraščeno, ne vidiš?«

»Pa pojdiva tja, tja«, ponovi svojo bistroumno odločitev.

Tri ure sva porabila, da sva naredila zasilen prehod do reke, vsega skupaj dobrih trideset metrov poti. Naslednje dva dni pa sva urejala prostor pred samo reko, da je bil na koncu že prav simpatičen dostop do te mrzle poletne ohladitve. Vsak dan sva tam preživljala najine popoldneve.

»Morava nekaj novega, novega«, kmalu predlaga.

»Kaj imaš v mislih?«, ga vprašam.

»Bungee, bungee!«, domala zakriči.

»Ne, ne,« mu povem, »ne maram tega. Višine ravno ne obožujem.«

»Se ne upaš, upaš?«, me vpraša z nekim zadovoljnim prizvokom.

»Ne upaš, ne upaš!«, mu zabrusim nazaj. »Lahko tebi, ki imaš težišče meter nižje kot jaz. Jutri greva!«

Naslednje popoldne zopet leživa na najini improvizirani plaži ob reki in se nastavljava poznopopoldanskemu soncu. Hitro se je razširil glas o najini mali oazi, saj je tam vse več ljudi. Ampak to me ne moti. Verjetno zato, ker je tam tudi ona. Kaja mi je všeč že tako dolgo, da se ne spomnim več, kdaj sem jo prvič videl. Vem le to, da deluje prekleto nedosegljivo. In narobe na tisti najbolj pravi način. Mali opazi, da jo gledam. »Lepa punca, punca«, reče in skoči na noge in krene proti njej. Hitro tudi sam prepoznam potencialno nevarnost celotne situacije in jo ucvrem za njim. On pa že stoji pred njo, ki strmi vanj z izbuljenimi očmi, in ji govori: »Vidiš ga,« in s prstom pokaže name, »misli, da si zelo lepa, lepa.« Nisem vedel, kakšen bi bil lahko moj naslednji korak. Kot bedak sem strmel vanjo, medtem ko se smeji. »Tudi on ni napačen,« sramežljivo odgovori.

Zvečer ležim v postelji in strmim v temo. Takrat se oglasi mali, ki zopet prebira stripe na školjki. »Čas je, da si omisliš kakšnega psa, psa«, reče.

Trije tedni so minili od tistega večera, ko sem Kajo tudi uradno spoznal in vsak večer potlej spi v moji postelji. Gledam jo, razgaljeno, pokrito z belo rjuho, s tistim domala božanskim pridihom, ki ga premorejo le redke. Ko spi, se je ne morem dovolj nagledati. Vstanem in odidem v kopalnico. Prebudil sem najino malo pasjo kepico, ki se preteguje pred posteljo. Pogledam se v ogledalo. Počasi začne moj obris bledeti in v ogledalu vidim le še malega. Kar je precej presenetljivo, saj ga od tistega večera, prvega skupnega s Kajo, več nisem več videl. Izginil je na isti način, kot se je pojavil – povsem nenadoma. Sedaj pa vidim njegovo malo telo pred svojim nosom. Premikam roke in noge, delam grimase, vse, da preverim ali mali v ogledalu počne isto. Ne zmoti se, vsi gibi so identični. Kot v starih komedijah. Pomanem si oči in vidim, kako se mi možicelj v ogledalu nasmeji. In mi pokaže sredinec. Zadnjič, kajti trenutek kasneje v ogledalu zopet uzrem svojo postavo. »Zakaj kažeš sredinec samemu sebi?« Skozi vrata je ravnokar vstopila tudi ona. »Kje je ta moja seksi ritka?«, me vpraša in ugrizne za vrat. Stopi pred mene in oba se zazreva v ogledalo. Jaz s svetlo modrimi, ona z rjavimi očmi. Nasmejem se. Končno razumem. Poljubim jo.