Čeprav so tisti brezskrbne šolske počitnice že dolgo tega za mano, imajo lenobni poletni meseci vedno nek dopustniški pridih. Zadnji teden pa je ovrgel vse moje predhodne teorije.
piše: Jure Marolt

Selitve so sladko/grenke. Sladke, ker začenjaš nekaj novega, grenke, ker so psihično naporne. Ampak, kot je domala s sleherno rečjo v življenju, napoči čas tudi za to. Nov začetek, tabula rasa itd. Čeprav je težko pospravljati svojo mladost v škatle. Kot da pospravljaš del sebe, del notranjosti, ki te je izoblikoval. Misel, ki ti da vedeti, da je velik del življenja že za tabo. Tisti najlepši, odraščajoči, odkrivajoči, nasmejani. Vse dobro mine, pa kaj zato! Začnimo nekaj novega, nekaj minljivega vredno.

Ko me je le bežno poznala, me je sovražila. Zanjo sem bil aroganten, samovšečen, glasen tip iz sosednje gimnazijske garderobe. Verjetno sem bil za marsikoga. Ampak potem me je spoznala. In se začela izgubljati v meni. Mislim, da mi je bilo to všeč. Verjamem, da je bilo tudi njej. Vsak zase izgubljena sva bila skupaj najdena. V teh tri tisoč petsto plus skupnih dnevih še vedno čutim prijeten dražljaj v trebuhu vsakič, ko jo zagledam. To je pač ljubezen. Nekaj, kar človek ne razlaga, ampak preprosto čuti.

»Ja, moje prvo dekle je tudi edino, kar sem jih kdaj imel.« Nekateri vidijo v tem romantično združitev dveh, ki sta pač namenjena eden drugemu, še pogosteje pa slišim očitke, da nikoli nisem poizkusil z nobeno drugo. In posledično ne vem, kaj zamujam. To me je vedno begalo. Zakaj naj bi človek najprej naredil več napačnih korakov zato, da bi šele v daljnem poskusu enkrat zares shodil? Če klapa, pač klapa. Težava ljudi je, da se bojijo povsem odpreti nekomu drugemu. In potem raje tavajo od ene do druge osebe upajoč, da se rešitev ponudi sama od sebe. Pa se ne. Zanjo moraš prekleto veliko delati.

Tako kot pri vsaki stvari, tudi v razmerju obstaja tisoč reči, zaradi katerih lahko stvari krenejo katastrofalno narobe. Ampak je pa tudi tista ena lepa reč, zaradi katere pa se morda tisoč malenkostnih zdi nevrednih. Zato se trudimo, kaj ne? Najlažje je odnehati, najtežje je vztrajati. Ampak nihče ni zmagovalec v življenju, če je pripravljen hitro odnehati. V prav nobeni življenjski instanci.

Če sem svojo mladost lahko pospravil v škatlo, pa najinih deset let ne zmorem. To je deset let iskrene naklonjenosti in predvsem altruističnega prijateljstva, ki je utelešeno v najbolj simpatičnem bitju, kar jih je. In če sem kot mlajši vedno govoril, da je moja največja zmaga tisti Jurček spermij, ki je v srditem boju njih milijon prvi priplaval do varnega zavetja materinega jajčeca, danes brez pomisleka lahko rečem, da je moja največja zmaga prav Ona.

Danes praznujem tudi osebni praznik. Še nekaj let nazaj sem vrstnikov hudomušno zaželel, da jim voščim še enkrat toliko let. Če bi danes kdo meni zaželel kaj takega, bi po nekajsekundnem računanju ugotovil, da bo končna bera kar v redu. Rad imam rojstne dneve, ne le svoje, ampak tudi tiste drugih. To je dan, ko je svet tvoj. Pa čeprav v resnici ni. Seksi dan je, poln drobnih vzburjenj. Uživaj v njem, kadarkoli ga že imaš. Na tvoj dan ti je pač dovoljeno vse, čisto vse. Prevzema me sentimentalnost. Predvidevam, da bom čez nekaj let cmizdril ob vsakem voščilu, ki ga bom prejel.

Selitev, zaroka in rojstni dan, vse v enem tednu. Upam, da bo naslednji teden minil v nekoliko bolj lagodnem ritmu. Najprej pa fešta!

xoxo,
jure.