Se spomniš tistega časa ne tako dolgo nazaj, ki je bil res pregrešno dober? Vse se je poklopilo na povsem pravi način, bilo je domala idilično. Žal mi je le, da mi tega ni takrat nihče povedal. Notranji glasek je vedno najbolj tih takrat, ko bi moral biti najbolj glasen. Pocukati bi me moral za rokav in mi reči: »Počasi fant, uživaj tukaj in zdaj.«
piše: Jure Marolt

Verjamem, da moraš ljubiti do bolečine. Če te ljubezen ne boli, potem to ni prava stvar, ampak le nedolžna zagledanost. Tako nepopisno velikega čustva ne moremo doživljati brez bolečine. Te boli? Ampak to je tista bolečina, zaradi katere je vse drugo povsem brezpredmetno, tista, katero sprejemamo z užitkom.

Kaj sploh delaš, če ne ljubiš? Kaj sploh si, če ne ljubiš? Vse, ne le enega, reči, ne le ljudi. Smeješ se z njimi in trpiš, uživaš in hkrati vztrajaš. Iščeš tiste prave barve, o katerih poje Cindy Lauper. Hraniš živali v živalskem vrtu kot Lou Reed v svojem idiličnem dnevu in si presrečen, ker si ga doživel.

Vsi trpimo. Ne poznam izjeme. Ne razumem, zakaj se pri nas pogosteje spominjamo dneva smrti kot dneva rojstva. S tem je nekaj kurčevo narobe. Želim si le en objem. Nič več, samo en dolg objem. Brez besed in obljub, razlag in opravičil. Zdi se mi, da bi mi en objem dal dovolj moči za naslednjih deset let. Morda se motim, a to nekako čutim. Vsak verjame v nekaj, sam predvsem v nedoločljive in nerazumljive reči. Oprijemljive stvari me ne zanimajo, v njih ni nobenega izziva.

Stvari, ki jih ne doživljamo čustveno, so za nas postranskega pomena. Zato poizkušam vnesti čustva tudi v te sicer brezosebne metodične udarce po tipkovnici. Write the shit out of it! Kako imaš lahko neko stvar resnično rad in ji ne ponudiš sebe v celoti … Ta račun se ne izide. Odsev v ogledalu je včasih tako tuj, da vanj zrem s precejšnjim začudenjem. Od kje in zakaj, kako. Prelomnica se zgodi v človeku vsakega posameznika, vprašanje le v kolikšni meri. Če bi imel možnost, bi vzel določeno število ljudi in jih primerjal med sabo.

Andy Warhol je dejal, da ga svet fascinira. Mene pa predvsem ljudje. Rad jih opazujem in poizkušam razumeti. Prvič, ko najdem dva enaka, bom s tem odnehal. To je naš največji presežek, ta neizpodbitna raznolikost. Groba astrološka posploševanja so samo kanonfuter za tiste, ki se jim ne ljubi posvetiti vsakemu posebej.

Pri knjigah mi je najbolj všeč to, da te ne pustijo ravnodušnega. Pravkar sem prebral zajetno 600 plus strani dolgo leposlovno delo, ki mi ni bilo najbolj všeč. Ampak ker sem tri tedne vztrajal z njo, sem nepričakovano razburjen prebral zadnjo stran. Takrat sem pomislil, da ti knjiga vedno da in vedno vzame. Ne glede na to, ali je bilo čtivo dobro ali ne. Daje ti tisti seženj natipkanih strani, besed in misli, ko pa zadnjič zapreš platnico, pa ugotoviš, da je pravkar ukradla del tebe. Kot da se hrani z dušami bralcev. Najverjetneje zato strastni bralci skačemo s knjige na knjigo; da ne ostanemo izpraznjeni predolgo, v pričakovanju novega dara. Kot zasvojenci z drogo, vedno v lovu na tisti naslednji fix.

Težko mi je, ko vidim, kaj se danes dogaja z našim jezikom, to prelestno dvojino, tujcem težko doumljivo slovenščino. Izgublja tla pod nogami, z vsemi temi interaktivnimi in anglosaksonskimi dovtipi, ki izkrivljajo nekaj tako všečnega. Besede se v tem lenobnem okolju jemljejo preveč zlahka, saj kratice nadomeščajo povedi in se vedno bolj vračamo lingvističnim sposobnostim jamskega človeka, ki je z medmetom ali dvema lahko povzel vse, kar mu je ležalo na duši. Misel, ki sem jo z veseljem absorbiral: Sem analogni moški v digitalnem svetu.

Vsak od nas nekaj išče. Nekdo le priložnost za naslednji fuk, spet drugi je zaljubljen v številke na bančnem računu. Nekateri iščejo ljubezen na vsakem koraku. Ne morem se odločiti, ali gre za brezupne romantike ali naivne kretene. Verjetno je med njimi izjemno tanka ločnica. Iščeš, ker se ne zadovoljiš. Ko se enkrat povsem zadovoljiš, je konec vsega. Morda nam zato notranji glas nikoli izrecno ne pove, da je to naš trenutek. Greš dalje, ker tudi če je prihodnji korak neprimerno slabši, je vsaj naslednji. Ne stagniramo, nikoli in nikdar. Nismo plesen, da se zadovoljimo s tem životarjenjem.

xoxo,
jure.