Gledam jo in pritrdilno kimam, a je ne poslušam. V najinem pogovoru mi je Josipa Lisac povedala tisoč in več besed, med njimi ogromno nasvetov, slišim pa le enega: bodi drugačen, bodi poseben. Pred mano ta estradna diva v svoji črni opravi z neštetimi dodatki na rokah in vratu, s svojo oranžno pričesko, entuziastičnim nastopom in pristopom. Jaz pa razmišljam le … Zakaj bi res bil tak kot drugi?
piše: Jure Marolt

V tem trenutku mi gre po glavi eden najljubših verzov, ki ga je spesnil Feri Lainšček: »Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi. Napravi to zopet, ne hodi po poti, saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.« Zakaj bi bil drugim enak, če si pa lahko ti, brez tebi podobnih. Saj razumem, taki so od širše množice nerazumljeni in še toliko bolj nesprejemljivi. Ampak jebeš družbo, ki je podvržena sprejemanju vsakdanjega!

Vsakdanje je dolgočasno, prežvečeno in predvidljivo. Kot slaba knjiga, katere konec ugotoviš predčasno. Kot slab film, katerega naslednji prizor je že zasidran v tvoji glavi. Težko je biti vsaj malo drugačen. Spet, še toliko bolj težko se mi zdi biti povsem običajen. Običajen = neustvarjalen, podredljiv, spregledan. Kdo bi si lahko želel biti karkoli od naštetega?

Če si drugačen, narediš več napak kot drugi. Ker poizkusiš določene stvari, ki morda niso ravno poizkusom podvržene. In se opečeš. Ne enkrat, ampak večkrat zapovrstjo. Seveda ni v tem nič slabega. Prav in narobe sta namreč zelo subjektivna pojma. Kar je zate narobe, je morda zame povsem prav.

Sodobni čas ne mara posebnih ljudi. Stremi k temu, da jih povozi v čim večji meri. Preveč drugačnih je lahko kmalu nevarnih. Nek ustaljen, hitri ritem vsakdana težko prenaša ekscesa nekaj njih, ki nimajo namena vsak dan le preživeti, ampak ga tudi živeti. Življenja ne zajeti le s polno žlico, ampak kar s »šefarco.«

Nimam se za izrazito drugačno osebo, da ne bo pomote. Verjetno ni na meni nič kaj res posebnega. Ampak nisem pa spregledljiv. Želim si, da se mi ljudje zapomnijo, pa naj po dobrem ali slabem. To je njihova svobodna izbira, moj namen ni ugajanje vsem. Kot kaže se povsem zadovoljim s tem, da pač sem, tukaj in zdaj, prav takšen kot sem, nikoli zaigran. To preprosto imam v sebi, preneseno skozi generacije naše specifičnega genskega zapisa. Poizkušal sem to zatreti, pa se ni izšlo. Trpel sem znotraj. Nisem sposoben zatirati tako živega dela sebe samo zato, da bom lažje del neke celote.

Danes praznuje osebni praznik moja mati. Oziroma bi ga praznovala, če se pred devetimi leti ne bi ubila. Nekateri imajo težave s tem izrazom, jaz ne več. Dejansko ne mine dan, da se ne spomnim nanjo. In včasih gre za težke spomine in težke misli. Nekdaj sem jih poizkušal odmisliti, danes pa jih povsem odkrito sprejemam. Verjamem, da na svojih ramenih nosim dve življenji – mojo in njeno. Skupaj gledava isti cvet, isto nebo, isto dekle. Pocukrano, vem, ampak v nekaj moram verjeti. Gleda skozi moje oči in vedno bolj se mi zdi, da je vesela. Če sem jaz, je tudi ona, najpreprostejša enačba. Nastopijo pa dnevi, ko je težko, prekleto težko. Dnevi, ko se ti zdi, da boš pokleknil pod bremenom, ki ga predstavljata dve različni duši, združeni v enem telesu. Vsak, ki je kdaj izgubil del sebe, ve o čem govorim. Del sebe nikoli ne pozabiš. Lahko ga naivno odmisliš, misleč, da bo izginil, a je še vedno tam. Ne bodi kot drugi, sprejmi ga. Težko si zamislim kaj lepšega, kot da preko tebe živi še kdo, ki ga sicer ni več. Nekdo, ki se ubije, pravzaprav ne konča svojega življenja, ampak ga le prestavi na pleča tistega, ki ga je pripravljen in zmožen sprejeti. In jaz sem več kot pripravljen.

xoxo,
jure.