Bil sem debelušen otrok. Eden tistih, ki je vedno dobil od zobarja rdečo štampiljko za piškave zobe, saj sem bil namreč več kot sposoben cel teden preživeti izključno na sladkarijah. Eden tistih, ki ima verjetno še vedno težnostni rekord na svoji osnovni šoli: četrti razred, oseminštirideset kil. Ampak že takrat sem imel kot konzul tri življenja pri nenadkriljivi igri med dvema ognjema. Odkar pomnim se, svojim različnim fizičnim oblikam navkljub, vedno podajam naokoli z žogo v rokah.
piše: Jure Marolt
Presenetilo me je vprašanje prijateljice, ki me pobara, ali se vsak dan ukvarjam s športom. Moj odgovor se je glasil: »Kaj se ne vsi?«. Ne predstavljam si dneva, ko ne bi res nič počel. Preziram večerno tuširanje, ki ni pogojeno z močno preznojenim telesom. Na celotno zadevo gledam povsem preprosto; če vsak dan svojemu telesu z našim nepremišljenim početjem storimo marsikaj hudega, potem je edino pravično, da mu nekaj tudi damo. S kakšno urico telovadbe, tekmo košarke, sprehoda v naravi, karkoli. Nepravično je, da od telesa zahtevamo, da deluje optimalno in na naš ukaz, ne da mu tudi sami pri tem pomagamo. Zdrav duh v zdravem telesu pa te fore.
Vrsta športa ni pomembna, vsaj meni ne. Preference so stvar posameznika, naj mu bo le športni korak čim lažji. Če pa se kdo namensko odloči, da nobena vrsta gibanja ni zanj, potem pa upam, da pade tisti album fotografij s police nad posteljo točno na njegovo ali njeno neumno glavo in se polije s pločevinko Coca-Cole, ki jo ima ob svojem vznožju. Mene dejansko peče vest, ko vidim osebo lahkega koraka, kako teče mimo mene. In če že nisem šel, potem se nemudoma odpravim.
Nikoli nisem bil vrhunski športnik, vse prej kot to. Ampak sem pa rekreativni entuziast! Kot vsak vedoželjen fantič se poizkusil njih ogromno športnih disciplin, mnoge s katastrofalnimi končnimi rezultati. Ampak to je najboljša stvar pri športu: sprejme te, ne glede na tvoje sposobnosti ali potencial. Žogi je povsem vseeno, kako dober je tisti, ki jo brcne proti golu, sedežu na kolesu ni pomembno, kako čvrsta je rit, ki trenutno sedi na njem.
Ko sem bil otrok, so te imeli za čudnega, če nisi imel gipsa (mavca, bodimo slovnično korektni) na vsaj eni svojih okončin vsake pol leta. In teh nisi dobil s sedenjem na kavču in igranjem Game Boya, ne, ne. Padel si iz svojega BMX-a, ko si skakal čez namišljene ovire. Padel si iz tistega najnižjega obroča na košarkarskem igrišču, na katerega si se neuspešno poizkušal obesiti. Padel si zato, ker si se odločil, da te manj boli zlomljena roka kot zaležana rit!
Ko je na sporedu pomembna športna tekma, jo spremljamo vsi. Zato šport tudi je najbolj pomembna postranska stvar na svetu. Ker je pravzaprav odločilnega pomena za naše življenje, če ga le znamo pravilno umestiti v – na prvi pogled – še tako natrpan dnevni urnik. O vseh prednostih, ki jih prinaša s sabo sleherna oblika športnega udejstvovanja, ne bom razpredal, ker so res pregrobo očitne. Lahko pa jih vsaj povzamem: človek, ki je športno aktiven, je lepši. V vseh možnih aspektih, še zdaleč ne le vizualnem.
Kmalu bo polnoč na nedeljski večer in takoj, ko napišem te zadnje vrstice, grem na sprehod. »Zakaj?« Zato, ker lahko. Ker imam funkcionalno telo in uživam v tem.
»Se ne bojiš iti ven ob tej uri?«, me vprašaš.
Ah, ne bojim se teme in zvezd. Veš česa pa se bojim? Da mi huda bolezen ali resna poškodba onemogočita sprehod, kadar se mi to zaželi. Tega pa se bojim …
Zato dvignem svojo rit. Zato pa plešemo, tečemo, se košarkamo (nameren pravopisni izlet v neznano, da ne bo pomote), telovadimo, se igramo. Ne, ker lahko, ampak ker drugače pravzaprav ne znamo. In pravi športni veseljak najde nešteto dobrega tudi v musklfibru. Ker je to znak, da je nekaj naredil za sebe in svoje telo. In zato imam šport tako rad.
xoxo,
jure.
